Ko sem daljnega 2011 začel objavljati zapise, nisem imel pojma, kako naj njihov spletni plac poimenujem. Po glavi so mi rojila vsa mogoča imena, pri čemer sem vedel le to, da bom vedno pisal o možnosti izbire.
Okrog te se namreč vse vrti in od tega, za kaj se v poplavi izbir odločamo, sta odvisni tako pisanost kot tudi globina naše življenjske izkušnje. Podnaslov spletnega placa se je tako ponudil kar sam od sebe “Spletni kotiček o možnosti izbire” in z eno od ključnih izbir sem se soočil že takoj pri sestavljanju prvega zapisa. Zmedeno sem se spraševal, ali bom s pisanjem zares vztrajal in če ne gre pri vsem skupaj le za dnevni navdih…
Bil sem v resnih dvomih. Od ideje, da bom skvačkal nekaj stavkov in jih obesil na svoj novonastali spletni dnevnik, je minilo precej dolgih in nervoznih dni. V želodcu me je zvijalo, ko sem premleval o tem, kako jih bodo bralci sprejeli, ali se jim bodo dopadli in kaj si bodo ob njihovem prebiranju mislili o meni. Živa muka!
Strah me je bilo, da bo objava zapisa slabo sprejeta in da bodo na njen račun letele grde kritike. Ob vsem tem ne rabim poudarjati, kako neskončno sem se bal tega, da bi se v njem pojavila kakšna slovnična napaka. Da se to ne bi zgodilo, sem ga dal v lektorske roke kolegici. Dvakrat!
Strašilo me je torej vse, razen tistega, kar bi mogoče bilo najbolj in edino upravičeno: da zavržem še eno svojih idej, za katero sem globoko v sebi čutil, da je – kljub svoji “neuhojenosti” – zame prava. Na srečo se to ni zgodilo. Pisanje mi vse od tistih uvodnih nervoznih dni naprej pomaga soustvarjati bolj smiseln in poln vsakdan, ta pa mi daje navdih, da se razvoj spletnega dnevnika “Neuhojena stezica” neutrudno nadaljuje.
Predstavlja tip izbire, ki mi je blizu, hkrati pa je blizu ljudem, s katerimi se rad družim, od katerih se z veseljem učim in o katerih z veseljem pišem.
Ta tip izbire je velikokrat nevsakdanji, neustaljen, neobičajen, za nekatere čuden, nesmiseln ali sanjaški, skratka tak “neuhojen” in stran od “hitre ceste” konvencionalnih prepričanj ter splošno vkoreninjenih družbenih norm, ki nas vztrajno vodi tja, kamor si naša srca ne želijo iti.
Je prostor za pohodnike oz. za “novo mularijo na ulici” :), ki stremi k temu, da bi ta svet v čim večji meri, a ne v škodo drugih, izkusila po svoje, ga malenkost obrnila na bolje ali pa bila za to vsaj odprta.
Dobrodošli! 🙂