Kdaj si nazadnje pomislil, da tu ne boš večno in da tvoj konec lahko nastopi že danes, jutri ali pa naslednji teden?
Bognedaj, a lahko se zgodi. Čisto mogoče je.
Pa tudi, če tvoje slovo nastopi čez 20, 30, 50, 70 let, se kdaj zaveš, kako hitro bodo vsa ta leta minila?
‘Tik tak’, je odgovor.
‘Tik tak’.
In kaj ti bo rojilo po glavi tiste zadnje dni in ure, če boš sploh imel možnost postopnega slovesa, kaj ti bo takrat najbolj pomembno?
Se to kdaj vprašaš?
Če se ne, bi se morala. Oba. Ti in jaz. Čim večkrat.
In ker sva zrela, odrasla ter čutiva, zakaj v tem svetu gre, lahko o ključni tematiki v času najinega slovesa precej natančno sklepava…
Tako je. Prav imaš.
Odnosi.
Odnosi bodo prva stvar, če ne tudi edina, ki nama bodo pred odhodom s tega sveta prišli na misel.
Spraševala se bova, kako sva se obnašala do ljudi – znanih in nepoznanih -, koliko pravih prijateljev sva uspela spoznati in ohraniti, kako naklonjena sva bila do domačih.
Kvaliteta odnosov, ki sva jo tekom iztekajočega življenja uspela uresničiti, bo igrala ultimativno vlogo pri stopnji najinega spokoja in mirnosti ob najinem mahanju v zadnji pozdrav…
Se torej splača biti ponižen in v egu skromen, ko življenjske situacije k temu kličejo?
Se splača v ospredje postaviti sočutje, namesto, da vedno želimo imeti prav?
Se obrestuje to, da požreva besede zatiranja in postreževa s pomočjo, spodbudo ter pohvalo?
Je prav, da večkrat, in brez da bi pri tem trpel najin ponos, rečeva “oprosti”, “hvala” in “rad te imam”?
Absolutno.
Vprašanje je samo, kdaj in kolikokrat bova vse to upoštevala, saj časa v nedogled nimava.
Se spomniš?
Tik tak…