TEK – NJEGOVA NOROST

DUŠAN MRAVLJE

(…nedavno na morju…)

“David, čisto blizu smo si! Se vidimo jutri v Taru! Veš, kje je to?”

“Jasno. Se vidimo!”

Dedec je čista stara šola in telefonski pogovori z njim so kratki in konkretni – besede in razpoloženje hrani za druženje na štiri (ali več) oči.

Če bi vedel, da bom moral modela naslednji dan po telefonu še trikrat gnjaviti za koordinate mesta, bi se že v štartu posul s pepelom in priznal, da točne lokacije srečanja ne poznam.

Na nažicanem prevoznem sredstvu sem zato malo bluzil po obali in ga na koncu le našel:

Majhen in prisrčen kraj po imenu Tar ter Mravljeta v njem, ki se je po obrednem jutranjem teku* že pražil na obsijanem vrtu dobro obiskanega lokala v središču mesta.

Kolo sem prislonil k njegovemu, ga smeje glasno pozdravil – tako kot se pozdravi prijatelja, ko ga po (pre)dolgem času vendarle spet srečaš – prisedel in ob hladnem pivu se je začela razvijati sproščena debata prežeta s krohotom.

Dušanova preprostost in prizemljenost sta nalezljivi, zato je vsako srečanje z njim povod, da si to, kar pač si. Prostora za sprenevedanje, pomembnost ter narcisoidnost ni in te lastnosti pri človeku ta “tekaška mašina” strogo prezira.

Kar je presenetljivo in še večjega spoštovanja vredno, ko izveš, da je ravno on tisti, ki bi se imel s čim ponašati, saj je na ultramaratonih po svetu dosegel preko 60 zmag, po trikrat zasedel drugo mesto na 245 km dolgi tekmi Atene-Sparta in Šetdnevnem teku mesa Calac ter pobral prvo mesto na 4800 km dolgi tekmi Transamerica s časom 22 dni in 18 ur…

Po vsakem druženju z njim upam, da s sabo odnesem vsaj kanček njemu lastnega čarobnega prahu, čigar glavni sestavini sta “izvenzemeljska” osredotočenost in vztrajnost, ki sta mu prinesli ta legendaren športni uspeh.

Mislim, da mi je tokrat to uspelo, možno pa je, da sem tak občutek dobil predvsem zaradi slastne pogostitve na njegovem domu, ki je prišla na vrsto po uvodni osvežitvi v centru mesta ter me ohranjala “pri luftu” še cel preostanek dneva…

. . .

“Če ne vidiš cilja, se ne podajaj na pot,” ponavlja Dušan.

Že pred časom mi je te posvetilne besede zabeležil v svoji knjigi Tek, moja norost** in, medtem ko zaključujem ta zapis, se sprašujem, če ni ravno to ta “čarobni prah” oziroma recept, da v življenju ne obupaš, ampak, ker se ves čas koncentriraš na to, kar želiš doseči, počasi rineš naprej…

. . .

Stari, če to bereš – hvala ti za vse in upam, da se kmalu spet vidiva!

*Pri svojih 66. letih še vedno vsako (zelo zgodnje!:) jutro odlaufa 15+ km…

** “Zgodba človeka, ki je v duši Športnik in v življenju Človek! Težko je vse vtise ob taki knjigi strniti v nekaj stavkov, a če že moram, lahko rečem le – knjigo v roke. Vsakemu!” – Dr. Matej Tušak –

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja