Uživam ob gledanju dobrega filma, a odkar je z nami Benjamin, za to ni pravega časa in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje kakšnega zavrtel, niti nimam pojma, kaj se na filmski sceni dogaja.
Misija Nemogoče je v tem času ziher bogatejša za dva, tri nova nadaljevanja, za Jamesa Bonda pa je najbrž medtem že zmanjkalo idej. Ugibam… in samo poudarjam, da je od moje zadnje filmske uživancije res že dolgo. Pa še to – če sam ne bi bil priča El Capitanu (vidite ga na naslovni fotki), teh vrstic prav gotovo ne bi pisal…
V glavnem, mojo nenadejano “filmsko abstinenco” je ta teden prekinil dokumentarni film FREE SOLO.
Zabetoniral me je na kavč, mi zahajcal domišljijo, spravil h globokemu zajemanju zraka, zanetil nevsakdanjo raven samorefleksije ter vztrajno iz ovinka metal moje očesne zenice.
Res bi rad napisal, da sem film pogoltnil v enem kosu, a je resnica ta, da me je sine iz hipnotičnega stanja za ekranom spravil nekje pri eni uri in sem zato dokumentirani “grand finale” pogledal z enodnevnim zamikom.
Po svoje še dobro, saj sem v letih, ko človek mora paziti nase in na svoj srčni utrip, ki pa mi je ob požiranju resnične zgodbe naraščal od prve sekunde dalje… Zato, sine, če boš kdaj to bral – hvala ti. S tistim jokom si staremu podaljšal življenje vsaj za kakšno leto.
Tudi plezalna legenda Alex Honnold si ga je, saj je spektakularen vzpon na El Cap uspešno opravil. Pa nikar ne mislite, da sem vas zaradi te izjave okradel čarobnega napoja, ki ga z oskarjem nagrajeni dokumentarec v sebi nosi.
FREE SOLO je pripoved, ki s svojim vrhom očara, s svojo enostavnostjo in ponižnostjo pa prizemlji; je zgodba, ki v nas poišče pogum, za katerega poprej niti vedeli nismo, in je dokaz, da se sanje, če so prave in res naše, uresničijo…
Ok, ok… za nekatere bo samo neskončna norost in razlog za testiranje novega defibrilatorja.
V vsakem primeru, če še niste, oglejte si ga.