Zakaj majhni otroci rabijo večkratni dnevni dremež in daljše nočno drnjohanje?
Zakaj rabijo toliko spanca?
Ne samo zaradi nagle rasti in razvoja, ampak tudi zato, ker so veliko bolj aktivni od nas odraslih.
Ves čas so v raziskovalni preži. Ves čas v nizkem štartu. Ves čas v akciji.
Indiana Jones jim ne seže do kolen.
Brcajo, se kotalijo, prekopicujejo, vlečejo, rinejo in poleg tega tlačijo v usta vse, kar jim stoji na poti.
Pravi mali termiti so in vsaki stvari pred nosom se stoodstotno posvetijo.
Povsem normalno je, da jih vse to izčrpa, dodaten dopoldanski spanec in en ali dva čez dan so zato nuja, saj bi se sicer skurili že do svojega prvega leta starosti.
Upam, da se to ne zgodi našemu Benjaminu, saj je tip pri svojih dobrih osmih mesecih s spancem skrajno preračunljiv.
Do počitka mu ni in vsak dan od prve budne minute dalje za raziskovanje tuzemstva izkoristi sleherno minuto.
Nič ne sme zamuditi, vsakršno obliko spanca očitno dojema kot največjo grožnjo svojemu dnevnemu redu.
Ko sem ga prejle opazoval (beri: občudoval), kako je “sesut” od celopopoldanske aktivnosti navsezadnje le začel podlegati “ranam” utrujenosti, mi je na misel prišel film o King Kongu…
Pred očmi se mi je zavrtela scena, v kateri človeška sila ubogega velikana na vse načine skuša spraviti horizontalno in ga nadvladati, medtem pa on nadvse junaško kljubuje uničujoči nameri, se tolče po prsih ter izkazuje neizmerno voljo do življenja…
…vse do trenutka, ko zaprtih oči vendarle obleži na tleh.
. . .
V glavnem, Benjaminu je po težkih borbah s samim sabo le zmanjkalo baterij. Razlezel se je po svoji posteljici in zasmrčal.
Če ima fotra vsaj malo rad, bo v svetu sanj vztrajal še kakšno minuto, da vnovič preleti ta zapis in ga v miru objavi.
. . .
Uspelo je.
Sine, hvala. 🙂