37???
Že!?
Ne zafrkavam, počutim se precej mlajšega. Dobrih dvajset! Če se ne gledam v špegu in me v kolenih ne štiha… Včasih celo manj – odvisno od otročarij, ki se mi valajo po glavi.
Pa to zdaj ni važno. Cifra je še vedno cifra in, bolj ko se vrtimo okrog njih, večji vpliv imajo na nas, nas skušajo uokviriti ter opredeliti – z drugimi besedami: ovirati.
Zaradi tega rojstnih dni nikoli nisem rad našteval, kar seveda ne pomeni, da jih nisem praznoval. Seveda sem in še vedno to počnem. Komu pa ni do kruha in iger?
Če drugega ne, so taki dnevi razlog, da skupaj zbobnam ljudi, s katerimi se rad (in premalo) družim, malo obudim spomine za nazaj, naredim recenzijo preteklih doživetij, vsake toliko se mi utrne tudi kakšna ideja za bodoče.
V kolikor pa bi danes pihal v svečke – kar se najbrž ne bo zgodilo, saj jih v takih količinah ne prodajajo in bom namesto plamen raje upihnil peno na vrhu zapolnjene krigle piva – bi si za nadaljnje dni, tedne, leta zaželel:
Več zaupanja v življenjsko silo in s tem več mirnosti v srcu, saj samo na ta način v tem svetu lahko predstavljam del rešitve in ne le del problema.
Aja, pa iskreno me zanima – po vseh teh letih tacanja skozi neuhojeno stezico – kako se vam zdi ta spletni dnevnik in kaj menite o zapisih? Kaj po vašem mnenju delam prav, kje ga biksam in česa bi bilo lahko več/manj?
Težko si predstavljam lepše darilo, kot vaš dostavljen e-mail na tale naslov: david@neuhojenastezica.si.
Najlepša vam hvala in na zdravje! 😉