Kaj ti točno ta trenutek zares manjka?

Se ti zapodi kdaj po glavi to vprašanje, ko se (sodeč po neprekinjenem toku neukrotljivih misli) vsakodnevne razmere, v katerih se znajdeš, ponovno ne odvijajo tako, kot so bile sprva planirane?

Takih razmer je enkrat več, drugič manj, a vedno so prisotne. Vedno je nekaj tam zunaj, kar nam ne ustreza in ni po naših merilih.

Kaj je torej tisto, česar ta trenutek nimaš in je tvoj obstoj zaradi tega resno ogrožen? Pomanjkanje česa ti ta trenutek kvari (z)možnost, da bi v tvojem srcu vladal mir? Kaj ti tukaj in zdaj povzroča bolečino, pa naj bo ta še tako neznatna?

Kaj ti ta trenutek zares manjka?

Ko se zamislimo in poglobimo v iskanje iskrenih razlag na zgoraj naštete dileme, kaj kmalu vidimo, da na našo veliko srečo prav zaprav redko ali pa sploh ne najdemo tistih pravih, konkretnih odgovorov.

Banalen, a resničen primer:

Pred kratkim sem med pripravo kosila na vroče olje v voku stresel zmrznjeno zelenjavo. Ta nora kuharska poteza mi je zasvinjala cel štedilnik in večji del kuhinjske površine. Cvrčanju in premetavanju vročih kapljic olja po zraku ni bilo konca…

Po naravi nisem vzkipljiv in če se le da, situacije rešujem na “Ghandovski” način, ker sem mnenja in v stvarnem svetu vidim, da agresija ni rešitev za nobeno stvar. Ampak, ajej – kako sem bentil! 

Glede na moje besnenje se je zdelo, kot da je bila kuhinja razdejana s strani pravkar pribeglega meteorja, ne pa popacana s svežnjem oljnih madežev.

Obstal sem in se vprašal: »Kaj mi točno ta trenutek, da se tako obnašam in da sem tako razdražen, zares manjka?« 

Globoko zadiham in jasno mi postane, da je v bistvu vse tako, kot mora biti. 

Zadiham ponovno in začnem čistiti kuhalno površino, kmalu zatem pa se začnem na ves glas krohotati…

. . .

Ljudje moji, si sploh lahko predstavljamo, kaj vse nam povzroča neprekinjen hrup naših misli in koliko nepotrebne bolečine utrpimo, ker se z njim nenehno istovetimo?

Ni dovolj prostora na disku in niti ne na svetovnih strežnikih, kamor bi vse to lahko zacahnali. 

In zakaj tudi bi? 

Tu smo zato, da s tem počistimo in da se čim večkrat povzpnemo nad raven uma, saj je to del naše prave narave in naša prvotna sposobnost, ki se je premalokrat zave(da)mo.

. . .

Eckhart Tolle vse napisano lepo povzema, ko pravi, da nas prebliski ljubezni in radosti ali trenutki globokega miru lahko prevzamejo le takrat, kadar v našem miselnem toku nastane vrzel. 

Pri večini um le sem in tja “ostane brez besed” oziroma se takšna vrzel redko in le po naključju odpre – običajno to lahko pripišemo nenadnemu doživetju silne lepote, skrajnim telesnim naporom ali resnim nevarnostim.

. . .

. . .

Če kaj, potem je naša odgovornost, da ne bi zgolj našteta doživetja bila razlog za naselitev spokojnosti v nas, ampak, da bi ta bila zavedno in kar najpogosteje na našem dnevnem redu.

Zakaj?

Ker samo v njej vzbrsti nežna, a silovita radost, se zgane ljubezen, vzcveti inspiracija ter zavlada dobro…