S CUKROM NI ŠTOSA – 31 DNI BREZ!

Sprejel sem noro odločitev in sklenil, da marec pod streho spravim brez odvečne količine sladkorja, ki sicer redno “uhaja” v moj organizem.

Pogosto sladkana jutranja kava, sadje, manjša sladica po kosilu, kos (domačega) peciva za premostitev lakote med glavnimi obroki, vrstica (riževe) čokolade kar tako in se nabere, kljub temu, da se za neukrotljivega sladkosnedca nimam.

Če potegnem pod črto: nepotrebnega cukra na mojem dnevnem redu je preveč in opažam, kako mi nivo energije zaradi tega čez dan (za)niha, zobje pa “kosmati” kar kričijo po čim prejšnjem ščetkanju.

To dvoje sicer predstavlja najmanjši davek, ki ga zaradi nenadzorovanega uživanja sladkorja plačujemo, saj vsi vemo, kakšen je šele ubijalski vpliv prikupnih belih kristalčkov na kanale naših žil ter na delovanje našega srca.

S cukrom se res ni za hecati, čeprav nas večina prav to počne. Je krasen primer naše cone udobja in odvisnosti, ki je dostikrat sploh ne tretiramo kot odvisnost, ampak kot nekaj povsem normalnega in skoraj neizogibnega – redki so tisti, ki ne marajo slaščic, piškotov, bonbonov, sladoleda, razno raznih sladkanih pijač in ne poznajo po imenu pregrehe na naslovni fotki.

A pustimo te maloštevilne mitološke superjunake pri miru, vam povem raje, kako gre meni – navadnemu smrtniku – odkar sem začel z idejo nesladkanega marca.

V zadnjih desetih dneh, odkar testiram sposobnost (samo)nadzora nad vnosom odvečnega cukra v svoj sistem, sem bil delno do pretežno uspešen – naredil sem tri večje kikse:

Še vedno ugotavljam, katera baraba mi je v usta zbasala tisti pustni krof filan z ekstra marmelado, kje so mi klecnila kolena, da sem podlegel frišnemu domačemu štrudlu, in kaj se je zgodilo s presnimi kroglicami, da so izginile v trenutku, pred mojimi očmi.

Ne glede na omenjen delni izid opažam, da na sladke prigrizke že po prvi tretjini eksperimenta pomislim redkeje, glas stare plate v glavi, ko mi sladko prigovarja, pa utišam s tem, da raje spijem kozarec čaja in/ali vase vržem kak mandelj (brez oblite čokolade).

Če bo šlo tako naprej in z navado nadaljujem, bodo moje besede o sladkosnednosti in moja sladkosnedna dejanja – kljub vkalkuliranim priložnostnim kiksom* – končno res v harmoniji.

Ljudje vse prevečkrat govorimo eno in delamo nekaj popolnoma drugega.

Preizkušnja, kot je na primer tale s cukrom, pa ima potencial, da to dvoje vsaj malo spravi v red ter tako, poleg zdravja, okrepi še našo samozaupanje, zanesljivost in integriteto.

Kul, ne?

*kdaj pa kdaj je prav, da do sebe nismo prestrogi… 🙂