“ITI IZ CONE UDOBJA” – KAJ TO RES POMENI?

Ta izraz, ki smo ga vsi že slišali, je pogosto na tapeti in je v zadnjih desetletjih (še zlasti na področju osebnostne rasti) postal pravi hit. Angleško govoreči motivatorji in govorci ga servirajo na vse možne načine*…

“No pain. No gain.”

“If you want something you’ve never had, then you’ve got to do something you’ve never done.”

“In the end we regret the chances we didn’t take.”

“Stop being afraid of what could go wrong and think of what could go right.”

“Too many of us are not living our dreams because we are living our fears.”

“I’m not telling you it’s going to be easy, I’m telling you it’s going to be worth it.”

“Everything you want is on the other side of fear.” 

“Your life does not get better by chance. It gets better by change.”

itd. itd. itd.

Ni važno, kateri nam ugaja in kateri ne, dobro je, da vemo, kaj je njihova temeljna osnova oz. kaj izraz “iti iz cone udobja” sploh v sebi skriva, pri tem pa moramo biti pripravljeni na razlago, ki je bolj kompleksna, kot smo bržčas predvidevali…

Da bomo izraz “iti iz cone udobja” prav razumeli, moramo vedeti, kaj počneta naš um in naše telo, kakšno vlogo igrajo naše misli, kje v nas se nahajajo čustva in občutki, kako in zakaj smo od njih odvisni, kaj pravzaprav so navade, zakaj jih je tako težko nadomestiti z novimi in kako se to učinkovito naredi.

Vem, preveč za en zapis, zato bom vse skupaj strnil v dva. Tale je prvi. Izvolite.

. . . 

TELO – NAŠ PODZAVESTNI UM

Telo in um non stop sodelujeta, kar ni nobeno presenečenje, če vemo, da naše telo čuti vse, kar naša glava razmišlja.

Različne misli v telesu povzročajo različne čustvene odzive, ki so vzrok naših občutkov, naše kvalitete blagostanja in naših osebnostnih karakteristik (odvisno, za kakšen čas določenim občutkom dopustimo, da se v nas naselijo).

Pri tem je pomembno vedeti, da telo ne pozna razlike med čustvom, katerega povod je misel, ki izvira iz dejanske izkušnje, in čustvom, ki izvira iz spomina (to so znanstveno dokazali z identičnostjo skenirane možganske aktivnosti v obeh primerih).

Smola je ta, da najgloblji čustven pečat (in s tem hormone stresa) v nas puščajo ravno spomini, ki so povezani z nenehno aktiviranim preživetvenim nagonom**, katerega glavno gonilo je strah, ki se kaže v čustvih jeze, agresije, napadalnosti, sovraštva, tesnobe, krivde, sramu, ljubosumja, zavisti.

. . .

Um in telo se vzajemno neprestano opozarjata, kakšno “držo” ali “okolje” morata ohranjati oz. “kaj je dobro imeti v mislih” v primeru, če slučajno pride do “smrtne nevarnosti” in zato kar 70% časa preživimo v bolj ali manj intenzivnem stanju stresa ali v t.i. preživetveni preži.

Naše telo sčasoma postane natrenirano in vajeno omenjenih čustev, saj (zaradi odvisnosti) vedno teži k temu, da obnavlja že poznana pretekla čustvena stanja in s tem nam sorodne/domače občutke.

Kaj to pomeni?

Um se podredi klicem telesa, mi pa postanemo ujetniki lastne preteklosti, ki hkrati predstavlja našo cono udobja…

. . .

(SE NADALJUJE…)

. . .

*o avtorstvu naštetih citatov vas uspe seznaniti google.com (copy+paste+search)

** pred davnimi časi smo pred nevarnostmi iz okolja čuvali naše telo, dan danes smo prepričani, da je za vsakim vogalom ogrožen naš ego/naša identiteta/zgodba o nas samih, ki jo pravtako vestno čuvamo in smo zaradi tega (nevede) ves čas na preži…