“ITI IZ CONE UDOBJA” – KAJ TO RES POMENI? (II. del)

V I. delu razprave o tem, kaj dejansko pomeni izraz “iti iz cone udobja” smo ugotovili, da se na koncu koncev um podredi klicem telesa, mi pa tako postanemo ujetniki naše preteklosti, ki hkrati predstavlja našo cono udobja. 

NOV DAN IZ PRETEKLOSTI SKOVAN

Že takoj zjutraj gremo skozi serijo ponavljajočega obnašanja ter se tako podamo novemu dnevu naproti v krogu istih zunanjih in notranjih dejavnikov – znajdemo se v programu, ki je dolgoročni rezultat vztrajne “podtalne” kooperacije med našim telesom in našim umom.

Stremimo za tem, da iz ure v uro stimuliramo iste povezave med spomini (“kotički možganov”) ter s tem poustvarjamo nam domač nabor čutenja in občutkov. Na zahtevo telesa s pomočjo vedno istih misli ustvarjamo notranje okolje, ki je prepojeno z različnimi odtenki napetosti, skrbi in tesnobe.

Ponastavljanje “želenega” stanja preteklega počutja je dokaz, da v bitki s programom izgubljamo svojo prosto voljo in kot sužnji svojih starih navad* vestno skrbimo za to, da sorodna preteklost neizbežno postane predvidena prihodnost.

(NE)NAKLONJENOST SPREMEMBI

Do sredine naših tridesetih let se razvijemo v memoriziran in avtomatiziran set miselno-čustvenih reakcij, nezavednega početja, vgraviranih načinov obnašanja, prepričanj ter percepcij tega sveta.

V takem stanju si nato enega lepega dne (in z zelo zelo majhnim odstotkom zavestnega razmišljanja) rečemo: “Čas je za spremembo! Hočem biti zdrav, srečen, svoboden, zadovoljen in uspešen! Grem iz cone udobja…”

Ni čudno, da se telo, ki medtem deluje na čisto drugih frekvencah, taki odločitvi oz. spremembi na vse kriplje začne upirati. Ve namreč, da se bo zaradi nje znašel v popolnoma novem in nepoznanem polju čutenja, ki bo negotov in zato neudoben.

Z umom in njegovimi novimi “norimi” idejami se ne strinja, saj te zanj predstavljajo grožnjo, da bo moral prekiniti s trpečimi občutki, z občutki krivde, sramu, nezadostnosti in s težnjo po pritoževanju. Umu nemudoma začne prigovarjati: “Začni jutri. To nisi ti. To ni zate. Ne bo ti uspelo. Preveč si to, premalo si ono, etc. ” 

Od naše zavestnosti in prisotne svobodne volje je odvisno, ali bomo na te misli odreagirali, kot da so resnične ter sprejeli spet isto odločitev, ali ne. V kolikor jo bomo, moramo vedeti, da bo ta ista odločitev znova vodila do istega obnašanja, isto obnašanje bo spet privedlo do iste izkušnje, ista izkušnja bo aktivirala ista čustva in ponovno bomo polni istih občutkov ter istega počutja.

UČIKOVITA (IN ZNANSTVENO DOKAZANA) REŠITEV

Da gremo iz cone udobja in spremenimo svojo prihodnost, moramo biti močnejši od impulzov iz okolja – še posebej takih, ki jih (dobesedno!) rabimo za to, da lahko ostajamo isti.

“Če te ne bo definirala tvoja vizija za prihodnost, te bo definirala tvoja ujetost v preteklost.” -Joe Dispenza

Ne moremo torej čakati uspeha, da se bomo počutil dovolj močne. Ne moremo čakati novega razmerja, da se bomo počutili bolj izpolnjene ter ljubljene. Ne moremo čakati zdravja, da se bomo počutili čile in čvrste. 

Da lahko iz okolja privabimo zaželeno, se mora esenca tega v našem notranjem okolju že nahajati. To lahko naredimo tako, da telo prek redne vizualizacije (pozitivnega predpostavljanja in drugačne – spodbudne – miselnosti) privadimo na potencialno novo počutje še pred dejanskim dosežkom, napredkom, spremenjeno okoliščino.**

Šele ko smo popolnoma navzoči in čustveno vpleteni v svoji sveži miselni predstavi za prihodnost, začnemo vzpostavljati nove nevrološke poti in s tem sprožati v telesu predrugačene čustvene odzive.

Um, ki sedaj ni več stara ponavljajoča plata, ampak mapa za našo prihodnost, privaja telo na “boljše čase”.

Ključen predpogoj za učinkovit pričetek te naše dolgo pričakovane preobrazbe je, da telesu (medtem ko ta kriči po “udobni” čustveni preteklosti oz. za svojim predvidljivim kemičnim stanjem) ukažemo, naj miruje.

Ko nam to v poskusih meditacije, katere tehnik je nešteto, nekega lepega dne vendarle uspe, spoznamo, da smo v celoti definirani zgolj s strani naših misli*** ter, da imajo naše odločitve še kako opraviti z razvojem naše živjenjske poti.

To odkritje nas opogumi, da končno postanemo prisotni pri svojem razmišljanju in prenehamo verjeti vsemu, kar mislimo. Prevzamemo pobudo ter damo telesu vedeti, da smo sedaj mi “glavni na vasi”. Naša volja postane mogočnejša od našega programa, s tem pa se sprosti ogromno ujete energije ter ustvari novo znanje – znanje o nas samih.

Ta ima še posebej veliko moč, saj seznanitev z našim nezavednim početjem in občutki odpira možnost, da se odučimo, kar nam ne koristi, in se naučimo to, kar nam vedno bo. Dovoljuje nam, da pozabimo, preden si na novo zapomnimo, in daje priložnost, da “upokojimo” naš “stari jaz” ter naredimo prostor “novemu”.

Temu, ki že od nekdaj potrpežljivo čaka, da pride na ta svet in v njem zasije. Njemu, ki ga ta svet rabi in ki se bo dobro znašel v novi coni udobja


*Navada je serija avtomatičnih/nezavednih misli, obnašanja in čustev, ki se skreira skozi ponavljanje. Z drugimi besedami: določeno stvar naredimo tolikokrat, da jo naše telo izvede bolje, kot bi to naredil naš um.

**Na mentalno-čustvenem dojemanju ni razlike med tem, kar si (samo) predstavljamo in kaj dejansko izkušamo.

***Od približno šestdeset tisoč misli, ki se nam dnevno porodijo, je kar 90% istih kot dan pred tem…