PROMETNA (NE)SREČA

Pomislite kdaj, kolikokrat se nam izide? Kolikokrat po bremzi stopimo ravno pravi trenutek oz. nasproti vozeče vozilo ravno pravi čas obvozi našega? Kolikokrat srna, zajec, lisica, ptič za las uide našim kolesom, podvozju ali vetrobranskemu steklu? Vas kdaj prešine dejstvo, kako malokrat se pravzaprav (v prometu in drugod) stvari ne izidejo?

Meni se na primer niso pretekli četrtek oziroma sem bil tega mnenja neposredno po nezgodi. Ko pa se mi je utrip umiril in se mi je celotna situacija prikazala v bolj jasni podobi, sem vesel spoznal, da se je vse skupaj še kako dobro razpletlo!

. . .

Zbudil sem se zgodaj, tako kot to po navadi počnem. Ure raje ne omenim, ker bo že v štartu tega zapisa kdo mislil, da sem popolnoma nor, in raje vidim, če to počaka vsaj do zaključka teh vrstic.

Bil sem dobro razpoložen in očitno je bilo, da je ob vstajanju iz postelje v stik s tlemi prva prišla moja desna noga.

Izkoristil sem šanso dobrega počutja in se dokončno zbudil na mučilni napravi (beri: eliptiku) v dnevni sobi, po tuširanju zapisal par vrstic v svoj moleskinov dnevnik, se usedel po turško, malo umiril že zgodaj zjutraj naspidirane misli ter si pripravil kavo.

Ko sem v svojem naslanjaču srkal njen prvi požirek, sem koval načrt, kako bo moja naslednja objava na neuhojeni stezici v celoti namenjena (obredu) hvaležnosti* in vsemu nanašpotekdnevadobrovplivajočemu, kar ta v sebi nosi.

Skratka, res sem se moral počutiti olimpijsko, da sem sklenil iti v službo prej kot običajno…

Ker sem želel uiti gneči na avtocestnem odseku Krtina – Domžale, sem sklenil, da megleno jutro prevozim po stranpoti ter vožnjo v smeri službe s tem malo popestrim.

In res sem jo!!!

“V življenju dobiš, kar si zaslužiš in ne to, česar si želiš.”

…so bile besede, ki so ob poslušanju na cd-ju zapečenega intervjuja odmevale v notranjosti avtomobila in ob katerih sem se pošteno zamislil, medtem pa ob prodiranju skozi meglico pozabil na dejstvo, da imam tik pred sabo priključek na glavno cesto.

Baaam!

Kar naenkrat mi je v oči padel narobe obrnjen trikotnik, čigar odsev je pronical skozi trdo temo, z desne strani pa je vame drvel dolg bel karavan.

Na polno stopim po bremzi, vrtim volan v kontra smeri, se prepustim okoliščinam na milost in nemilost, šokirana gospa v karavanu pa naredi isto.

Srce mi iztisne vso kri v žile in čas se ustavi…

. . .

Aleluja!

Na gromozansko presrečenje obeh, gospe v karavanu in mene samega, sva drug drugega obvozila, a moj avto je imel v kolesih še vedno toliko brzine, da ga ni bilo moč obvladati…

Zajahal sem varnostno ograjo ob cesti ter vmes konkretno nagazil še količek za signalizacijo cestišča, ki se je trdovratno zapletel okoli osi prednjega kolesa.

Namesto, da bi bil ob 6:30 v pisarni, sem na pol poti do službe ostal “na klocnih” sredi cestišča in čakal, da se me usmili kakšno mimovozeče vozilo in kakšen močan kerlc za volanom, s katerim bi avto (ob pomoči višjih sil…) lahko spravila z ograje.

Okrog sedme se je to tudi zgodilo. Avto sem s pomočjo dobrih ljudi spravil s ceste, količek pa je kasneje iz podvozja izruval avtomehanik ter zamenjal pri kolesu vse, kar je bilo potrebno. Še lastnica karavana mi je pred tem dala svoj žegenj ter mi, ne glede na mojo brezglavost, zaželela varno vožnjo…

Iskrena in iz dna srca HVALA vsem…

. . .

. . .

Hm.

Ko sem srebal tisto vročo jutranjo kavico, si res nisem mislil, da bom za zapis o hvaležnosti na račun prometne nesreče že pol ure kasneje dobil toliko svežega gradiva, za povrh pa še življenjski opomnik, ki pravi:

VEDNO je najpomembneje, kaj in kako doživljamo ZDAJ/ta trenutek/danes, kajti prav mogoče je, da se v naslednjem momentu ali jutru sploh nikoli ne znajdemo…

Sr(e)čno in varno,

šofer David

*Je res, da sem o tem vidiku našega vsakdana že pisal, a vedno znova opažam in se mi potrjuje, kako pomembno je in vse bolj nujno, da se vanj v teh časih še bolj poglobimo in mu namenimo še več svoje pozornosti.

2 komentarja na “PROMETNA (NE)SREČA”

  1. db, vprašam se če ni bilo v ceno popravila (vnaprej) vštet tudi strošek inspiracije… tole je namreč krasen zapis!

Komentarji so onemogočeni.