Izraz “novoletna/e zaobljub/e” danes v družbi ni več popularen. Kar malo zasovražen je, saj podrgne po vesti še tako neuklonljiv in trmast značaj, skrajno labilnim temperamentom pa gre pošteno na jetra.
V kolikor malo namrščimo čelo in pomislimo, res ni čudno, da je temu tako. Ljudje smo namreč bitja navad in najlažje se držimo tistih, ki od nas ne zahtevajo preveč prizadevnosti/vztrajnosti/odločnosti/vneme…volje.
A če nas sklop naših navad pelje v smeri, ki si jo želimo in čutimo, da je za nas prava, potem super – novih zaobljub/navad najbrž ne rabimo. V nasprotnem primeru so nove (za)obljube samemu sebi nujne, saj bi bilo butasto pričakovati, da bomo ob početju istih stvari nekoč pa le dosegli drugačen rezultat.
Jok brate, odpade.
Samo nov način razmišljanja in delovanja pripelje do novega in boljšega rezultata. Samo nova dobra navada (ali opustitev slabe) lahko ustvari bolj polno, zadovoljno in uspešno novo leto.
Ko se tega zavemo, šele vidimo, da je ustvarjanje “novoletnega plana” povsem odgovorno in plemenito dejanje. Le zaplezati se ne smemo in ga preveč širokopotezno nastaviti, v čemer sem bil sicer sam od nekdaj mojster.
Ne smemo dopustiti, da se zasujemo s stoterimi obvezami in dolžnostmi, ker vsi vemo, kaj temu sledi…
Sprva zmedenost in na koncu razočaranje.
Da do tega (ponovno) ne pride, naj bo 2019 skrbno, jasno in enostavno začrtan ‘miselni vzorec’, ne pa z vislicami počečkan list papirja.
Dosledno in z vnemo se posvetimo eni sami sveži navadi (tisti ta’ najbolj zagreti pa dvem) ter bodimo pozorni/hvaležni tudi za najmanjše dnevne napredke.
Presenečeni bomo nad tem, kaj vse se lahko razvije iz ene same prejete odločitve, za katero ves čas trdno stojimo.
Izbira je naša.
List papirja in kuli imamo.
Kaj in koga sploh še čakamo?
Sr(e)čno.