Se umakneš? Nastopiš? Stisneš prpo? Zahinaviš? Te ujezi? Se braniš? Se strinjaš? Si prijazen? Skušaš nadvladati? Ugajaš? Zakaj? … Naslov “KAKO DOBRO SE POZNAŠ?” bi tudi bil primeren.
Naši prijatelji so namreč tisti, ki jih dobro poznamo (ali pa vsaj sklepamo tako), in, če smo samemu sebi dobri prijatelji, to pomeni, da se dobro poznamo.
Pa se res?
Naj bi se. V svoji družbi namreč preživimo ves delovni čas, ves prosti čas, tudi čas spanja – vse dokler Matilda ne začne razbijati po naših vratih in še naprej. Sami s sabo smo pod tušem, v vrsti na blagajni, ko si stiskamo mozolje in peremo zobe, v čakalnici pri zdravniku, na sprehodu, med vožnjo z avtom, na biciklu, povsod. Sami s sabo smo, ko gre vse po planu in kadar smo v riti – v času največjih kriz.
Izgovor, da se nimamo priložnosti spoznati, zato odpade.
Dana nam je ekskluzivna možnost, da še posebej sami s sabo ustvarimo pravo prijateljsko razmerje. Tako, ki ne pozna obsojanja, sprenevedanja, foušije, tajenja, hinavščine, arogance in je polno konstruktivne kritike, lahkotnosti, pametnih nasvetov, spodbude, tolažbe ter razumevanja.
Nam to uspeva?
Hm. Če pogledam sebe, dostikrat ne. Včasih se do vseh ostalih obnašam bolje, kot se obnašam do samega sebe in, kljub dobrim namenom, večkrat kakšno krasno idejo opustim, se pustim na cedilu in ne izpolnim obljube, ki sem si jo zadal, se vdam (udobju), ne grem dalje, si lažem, se sprenevedam pred samim sabo ter se po nepotrebnem obsojam – pride kak dan, ko se težko prenašam.
Vam je vse to znano? Se kje v teh vrsticah najdete? Zakaj do tega pride?
Do tega pride, ker se nevede nenehno primerjamo z okolico, ker nam um mažejo vse možne distrakcije in/ali želimo biti perfektni. Nočemo ali pozabimo pa si priznati in sprejeti pomanjkljivosti, ki so del nas, ranljivosti, s katero se vsi rodimo, bolečine, ki se seli iz generacijo v generacijo, in vseh oblik strahu, ki nas že od otroštva razjeda. Nočemo si priznati tega, kar tvori našo celoto in s čemer ni nič narobe.
Na kratko: sami do sebe nismo dovolj odkriti.
. . .
“Laž ima kratke noge.”
Ko slišimo ta rek, takoj pomislimo na to, kdo se je komu, ali nam osebno, zlagal ter prikril resnico.
Pri tem se nam dvigne tlak, na obrazu se nam spustijo pike in surla se nam povesi vse do fug na keramičnem podu.
Slabo se počutimo. Vse se nam zameri.
“Laž ima kratke noge.”
Ko slišimo ta rek, ali kdaj pomislimo na to, da tudi sami sebi lažemo in prikrivamo resnico? Da se ne poznamo, kot bi se mogoče morali in bi se lahko? Da bi lahko bili sami sebi boljši prijatelji?
Ste bili kdaj tako drzni in ste pomislili, da mogoče slabo počutje in zamera prav zaprav izvirata iz nas samih in da smo si sami krivi, če/ko se nam dvigne tlak, na obrazu spustijo pike in če naša surla udari ali redno tolče ob tla?
Samo vprašam. Če (se) ne vprašaš, ne veš.
Dober prijatelj bo marsikaj odkrito priznal.
Bomo sami sebi tudi?
Priložnosti za to imamo polno malho.