SVETOVNI PRVAK V ODLAŠANJU

V začetku tega leta sem (si) obljubil, da bom napisal knjigo.

Če upoštevam brzino časa, lahko mirne duše rečem, da na pragu novega leta ugotavljam naslednje:

1. Spisal (in to že več mesecev nazaj) sem le nekaj strani.

2. Čeprav se v akcijo vsake kvatre spravim (na presenečenje vseh – tudi samega sebe…) takoj, sem v principu mojster odlašanja. Pravi svetovni prvak.

Je kdo tu, ki je zmožen za nekaj strani dolg tekst porabiti več tednov in mesecev? Dvomim.

Ne dvomim pa v to, da smo ponavljajočim idejam priča z razlogom in ideja o pisanju knjige me je butala ob glavo kar nekaj časa ter to še vedno počne. Redno me polni z navdušenjem in odnaša v lahkotnost oblakov dnevnega sanjarjenja.

A življenje ni potica in seveda se zgodba o pisanju ne razpleta po holivudskih romantičnih načelih. Viziji o tem, kako neutrudno in navdušujoče pišem ter stran za stranjo bogatim s tekstom, ki se ga še najboljši pisci ne bi sramovali, se istočasno ali z manjšim zamikom vedno pridruži odpor.

Ta pezde mali se seveda ne samo pridruži. Konstantno, kot narodni heroj, stopa med naju s knjižno vizijo, me suva v rebra, vleče s tistih puhastih oblakov, meče po tleh in me pogosto do neprepoznavnosti potolče. Odločno in vztrajno načenja mojo prepričanost v to, da knjigo zmorem spisati.

Je#iga. Priznam – njegov nastop je prepričljiv. Vedno znova me nategne, da nisem dovolj dober, da nimam ničesar novega povedati, da moje pisanje še zdaleč ni popolno in da je to delo le za brezhibne (pisce). Z nožem je že večkrat zarinil v mojo že tako plaho motivacijo in ga po koncu vboda še dvakrat zavrtel – da bo za ziher… [Pezde!]

Se sedaj še sprašujete, zakaj vse skupaj toliko časa traja?

Se še čudite, zakaj pravim, da sem svetovni prvak v odlašanju?

Ni kaj, posipam se s z velikimi lavorji pepela: prisluhnil sem svojemu odporu (lahko berete: strahu) in ne inspiraciji.

Namesto, da bi nadaljeval z rednim kovanjem [od]stavkov in z guljenjem tipkovnice (malo po malo), sem vsak dan našel načine in razloge za odlašanje.

Najprej sem iskal primerno površino, kamor bi lahko odlagal svojo ‘pisateljsko’ rit. Nisem in nisem je našel. Nato me je zmotila lokacija za pisanje ter svetloba na zaslonu monitorja. Spraševal sem se, ali mi med pisanjem bolj paše kava ali čaj. Okleval sem pri tem, kateri računalniški program za klofanje črk, besed in stavkov naj uporabim…

Kar nekaj dragocenega časa sem zapravil za iskanje dodatne knjige, ki bi me naučila še tisto zadnjo skrivnost o umetnosti pisnega ustvarjanja. Poleg vsega sem skušal še nagruntati, kateri del dneva sem najbolj ustvarjalen, kdaj najbolj spočit in kdaj lahko v hiši ujamem največ tišine…

Samosabotaža na celi črti in če nič drugega, sem jo po slabem letu vsaj spregledal.

Ha ha!

Zdaj samo še čakam dan, ko pezdetu dokončno pokažem, kje so vrata, in pa dan, ko jih na stežaj odprem vam ter vas povabim k prijetnemu branju vrstic obljubljene knjige.

 

 

 

“V življenju ne gre za to, kaj začneš, ampak, kaj dokončaš.”

KATHARINE HEPBURN, 1907 – 2003