»Zdaj pa imaš! Kaj si bil pa glasen!«
Take in podobne mi rojijo po glavi, medtem ko izpolnjujem obljubo o nadaljevanju zadnjega zapisa, v katerem sem omenil, da bom v 2018 eno (konkretno) ušpilal…
Ker pa sem že v samem štartu izdal, kaj to bo, je prav, da se takoj posvetim ključnemu vprašanju, ki se glasi:
Zakaj?
V prvi vrsti zato, ker vem, da mi bo nekoč žal, če tega ne bom storil. Že nekaj časa se zbujam s to idejo in, ker je temu tako, bo res najbolje, da jo začnem uresničevati. [Ponavljajočim mislim smo priča z razlogom.]
V zadnjih petnajstih letih in več sem s svojimi občutki o življenju pokracal in popisal na stotine listov papirja. Čas je, da naredim generalno, ločim zrno od plevela, prerešetam vsak svoj pogled na življenje ter na eno mesto zasejem le koristno razmišljanje. Pisanje knjige bo ena od ključnih taktik za urejanje mojega notranjega sveta. [Šele ko uredimo notranji svet, vse zunaj njega lahko pade na svoje pravo mesto.]
Disciplina daljšega (pisnega) ustvarjanja bo izraz moje hvaležnosti za čas, ki mi je dan, da ga preživim v tem telesu, na tem planetu, tu in zdaj. To možnost izbire sprejemam s cmokom v grlu, a z odprtimi rokami. 🙂 [Čas je zastonj, a je neprecenljiv. Ne moreš si ga lastiti, lahko pa ga uporabiš. Ne moreš ga zadržati, lahko pa ga potrošiš. Ko si ga enkrat izgubil, ga ne moreš več dobiti nazaj. – Harvey Mackay – ]
To so le trije osnovni razlogi za to, kar bom ušpilal, sicer pa iskreno menim, da bi moral knjigo napisati vsakdo.
15 strani, 200 strani, 1000+ strani. Ni pomembno. Tisoče prodanih kopij. Samo en izvod na domači knjižni polici. Ni pomembno.
Pomemben je zgolj proces globljega raziskovanja lastne biti in lastnih odzivov na ta svet (, brez katerega pa ustvarjanje originalnega knjižnega dela ni izvedljivo).
Nenazadnje si vsak od nas želi vedeti, pri čem je, kaj je to, kar bi rad, kakšni so načini, da to doseže in zakaj bi sploh to počel. Pisanje knjige bi marsikoga (končno) pripravilo do tega, da bi si začel postavljati tehtna in nevsakdanja vprašanja, da bi se zazrl vase in šel tja, kjer tiči vir vsega zadovoljstva in celotne bolečine.
. . .
Prepričan sem, da imata naša življenjska zgodba in njeno sporočilo veliko večji pomen, kot si predstavljamo. Raznorazne (dobre in slabe) izkušnje, ki smo jim vsak dan priča, krojijo naše (spo)znanje o svetu, do katerega je vredno gojiti spoštljivo obnašanje, saj ta lahko prav pride tudi soljudem.
Človek NIKOLI ni premlad, da bi učil, in NIKOLI prestar, da bi se nekaj naučil. Vloga večnega učitelja in vloga večnega učenca gresta z roko v roki in za njiju je vedno pravi čas.
Zato pa:
Napisal bom knjigo. 😉