NA DANAŠNJI DAN

Sram me je, ko vidim, kdaj sem nazadnje objavljal, a za vse skupaj krivim čas, ki ure v dneve in dneve v tedne (preveč) naglo pakira.

Če se jaz ne znam ustaviti, se čas zame zagotovo ne bo. In to se je v preteklem mesecu zgodilo. Zaplezal sem se v službene naloge in stotera dnevna (na videz neizbežna) opravila, zvečer kot ploh padal v posteljo in jédva ločeval dneve. Imate srečo, ker se vam to ne dogaja… 😉

No, danes sem pod vse to potegnil debelo črto. Ga ni markerja te debeline! V podaljšan vikend sem zakorakal zgodaj zjutraj in pozdravil dežne kaplje, ki so me (hvalabogu) privezale v bralni kotiček, kjer sem si ob jutranjem kofetu najprej postrgal z oči vse trdovratne zaspance.

Ko sem spregledal, sem vzel v roke dnevnik (kolikokrat sem to v zadnjem mesecu storil, bi raje zamolčal, si pa lahko za razlago vzroka še enkrat preberete drugi del uvodne povedi tega zapisa) in vanj najprej zacahnal datum.

25. junij.

V hipu so na dan privrele mnoge asociacije.

Dan državnosti, slovenski državni praznik in dela prost dan so bile tiste na prvo žogo.

Hlapčevski narod, foušija kot prvi in alkoholizem kot drugi narodni šport, cankarjanstvo, koruptivnost kot gonilo ‘napredka’ in podobne dobrega-počutja-srkajoče so sledile…

Nato pa me rukne (direkt pod rebra!)  in v celoti prepoji ena sama misel – enostavna, nežna in mogočna. Strezni me misel o tem, kakšen nadvse veličasten biser je ta mali kos zemlje, na katerem skupaj bivamo in si ga delimo.

Ko sem v znak hvaležnosti to zabeležil v dnevnik, s pisanjem nisem nadaljeval. Dobil sem občutek, da na današnji dan druge besede niso potrebne.