FRENK

Piše se leto 1800. Prizorišče: Vrba na Gorenjskem.

Muhičevi Mini in Ribičevemu Šimnu polepša dan rojstvo tretjega in zadnjega otroka. Ime mu je Frenk – je bujnih in skodranih las.

Ker je bister in priden otrok mu vsakodnevno vsi trobijo na ušesa, naj postane duhovnik.

Ne posluša jih. Pokaže jim sredinca. Osredotoči se na odvetniški poklic ter pri skorajšnjih tridesetih odrine še po zadnji sveženj formalne pravniške izobrazbe na Moravsko*.

Po vrnitvi v Ljubljano (med opravljanjem obveznosti za službo odvetniškega pripravnika) se spajdaši s profesorjem in knjižničarjem Matijem Čopom, ki obvlada romantično književnost tistega časa ter govori kar 19 jezikov!

Itak! Ustvari se pisateljsko-pesniški tandem prve klase.

V črkarski vojni branita barve visoke književnosti v slovenskem jeziku in se zoperstavita književnosti, osnovani na ljudskem slovstvu po zgledu naših južnih sosedov.

Frenk v abecedno vojno poseže s pesmimi, kot je Sonet o kaši ter sonet Apel in čevljar. Nastane vesoljno znan verz: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

V svojih kristusovih letih se slovenska pesniška legenda zagleda v Julijo Primic iz bogate ljubljanske družine in se vanjo na polno zaljubi. Pesmi takrat dobesedno začnejo vreti iz njega, a Julija njegove ljubezni ne upošteva pet posto in se leta 1839 poroči z nekim plemiškim bogatunom.

Frenk se, kljub razmesarjenemu srcu, vendarle spravi k sebi in postane odvetniški pripravnik pri starem prijatelju Blažu Crobathu, kjer se (za nameček) zaplete z mladoletno služabnico Ano Jelovšek**.

Po krajšem svetlem obdobju se nad poeta začnejo spet zgrinjati temni oblaki:

1835 umre njegov stric Jožef. Edini sorodnik, ki mu je vedno stal ob strani.

Poleg njega ga v istem letu za vedno zapusti tudi prijatelj Matija***.

Poklapan in osiromašen za dva draga človeka začne prijateljevati s poljskim zbirateljem ljudskih pesmi Emilom Korytkim****, z Andrejem Smoletom pa izdata nekaj knjižnih del, med katerimi sta tudi pesmi Valentina Vodnika ter Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta.

A temni oblaki nad Prešernom še vedno vztrajajo – tako Emila kot Andreja okoli 1840 vzame smrt. Številne izgube in neuslišana ljubezen***** do Primičeve Julije pa Frenka pahnejo v krizo.

Začne se vdajati alkoholu in postaja čedalje bolj ravnodušen.

V tem obdobju začenjajo nastajati Poezije. Rodi se Zdravljica.

Ob izdaji njegovih zadnjih pesniških del (1847) Franceta začne pospešeno zapuščati zdravje.

Skromen ostanek premoženja, saj ni izkoriščal možnosti za zaslužek, ki so se mu kot odvetniku ponujale, ker naj bi revne zastopal brezplačno, z oporoko prepusti svojima preživelima otrokoma.

Na četrtek, 8. februarja 1849, zapusti ta svet in šele z leti pridobi sloves največjega med Slovenci.

Zato smo danes lepo doma, spominjamo pa se ga še najbolj po naslovni sliki tega zapisa…

 

Frenk, na zdravje!

 

* Leta 1832 v Celovcu opravi sodno-odvetniški izpit, šele leta 1846 pa je odobrena njegova prošnja (šesta po vrsti) za odvetniško mesto.

** Rodijo se jima trije otroci, a se zveza med njima ne poglobi. Kljub temu vzdržujejo stalne stike, otrokom pa France denarno pomaga po svojih najboljših močeh.

*** Prijatelju posveti več pesmi, med drugim tudi pesnitev Krst pri Savici.

**** Zaradi sodelovanja pri narodnoprebudnem gibanju v domovini pregnan v Ljubljano.

***** Nesrečno zaljubljen je bil tudi v Jerico Podboj, hčerko gostilničarke Metke, v katere lokal je redno zahajal. Posvetil ji je več svojih pesmi.

[vir: WIKI]