JEDEL JE PA RAD…

KOMPAS ŠTEVILKA ENA

Nikakršen ekspert za področje prehrane nisem niti se nikoli nisem okitil z nobeno od mnogih obstoječih licenc za nutricionističnega svetovalca. Prav tako nikoli o načinih prehranjevanja nisem pisal,  saj o tej tematiki že tako ali tako ves čas kroži poplava ‘resnic’  in na njih naletimo, kamorkoli se obrnemo.

Nekaj pa drži – do danes sem sam pri/na sebi stestiral  lepo število (priporočenih) prehrambenih režimov in se o tem, kaj kdo jé, koliko ter kdaj, z ljudmi večkrat pogovarjam. Včasih kakšen nasvet dam, včasih kakšnega dobim.

Tema priporočenih prehranskih navad je kot kaže res neizčrpna in še  vedno predstavlja velik tržni potencial, ki se ga marsikdo zaveda ter poslužuje, na drugi strani pa mu marsikdo naseda.

Krčevito se zagovarjajo vse možne skrajnosti v prehranjevanju in ni čudno, da je med ljudmi glede prehrane še vedno toliko zmede, nejasnosti in slepega tavanja.

Nahajamo se v času, za katerega je (žal) značilno, da se iz vsakega področja dela velika in ‘malemu človeku nedoumljiva ter nedosegljiva’ znanost.

Kdo ima prav in komu verjeti?

Menim, da absolutno zaupati ne gre nikomur. Znotraj sebe ima vsak od nas še vedno najzmogljivejši kompas o obnašanju – tudi prehranskem – in (poglobljeno) poslušanje samega sebe, ko gre za vsakodnevni vnos hrane in pijače, je še vedno številka ena.

Kaj nas pri tem lahko zmoti?

Zagotovo dejstvo, da živimo v obdobju instantnih potešitev in (tudi), ko pridemo do tega, kaj bomo čez dan jedli, dostikrat pomislimo le na to, kako bi prihranili čas in pojedli nekaj na hitro, mimogrede, že pripravljeno. Pa seveda enkrat ali dvakrat, saj sodobni tempo ‘ne omogoča’, da bi človek zaužil kak obrok več kot to.

JEDEL JE PA RAD OZ. MOJ KROŽNIK

Doma smo bili vedno vajeni jesti vsaj trikrat na dan, pri čemer je bilo sveto pravilo, da mora biti en obrok topel.

Hvaležen sem za take zgodnje prehranske okoliščine, čeprav sedaj vem, da kdaj pa kdaj hrana ni bila ravno olimpijsko lahkotna, energetsko polna in najlažje presnovna ter da ni nič narobe, če topel obrok kdaj izpustimo.

Kakorkoli, navada se je obdržala in še dan danes se nikoli ne zadovoljim le z enim ali dvema obrokoma dnevno. Vedno zaužijem vsaj tri ali štiri, če ne več.

Nisem izbirčen in jem vse, a v domačem hladilniku za salame, hrenovke in meso na splošno  ni prostora – kakšen šnicel si po navadi (ob kozarcu rdečega vina) privoščim le na družinskih kosilih ali kakem drugem priložnostnem družabnem srečanju. Prav tako na policah v hladilniku ni majoneze in pretiranih količin mlečnih izdelkov. Mleka samega ne pijem.

V splošnem jem veliko zelenjave in sadja – vseh oblik in barv. Pogosto uporabljam mikser (za razne doma pripravljene zelenjavne ali tunine namaze) in blender (za redni jutranji zeleni napitek).

Čičerika, leča, kvinoja, kus kus so v kuhinji vedno na lagerju. Pojem veliko fižola (najprej zdravje, potem kultura 😉 ).  Dober in izjemno hranljiv je, iz njega pa pripravljam vse živo. Fižolovi brovniji (brownies ang.)* so mi še posebej dobri. Zame boljši od vseh prigrizkov in beljakovinskih ploščic, kar sem jih kdajkoli probal.

Kruha ne jem vsak dan, a kak polnozrnat oz. ajdov košček zna fino pasti v želodec.

Rad imam zelenjavne rižote, tortilje in testenine s tuno. Kos pice ali hamburger pospravim vase vsake kvatre, če se mi zalušta. Brez slabe vesti.

Hidracija?

Zjutraj, še pred zelenim zvarkom iz vsaj desetih sestavin, spijem mlačno limonado, čez dan sem zvest vodi ali čaju, popoldan in večer občasno začinim s kakim pivom (ali dvema). Po teku pač zapaše.

Rednega in ‘nujnega’ dopoldanskega kofetkanja sem se v zadnjem času odvadil in sem na moje presenečenje še vedno tu. Bil sem namreč eden tistih, ki mu brez kofeta ni bilo stopiti v nov dan. Tako je bilo vsaj prepričanje, ki pa sem ga z malo vztrajnosti odpravil in ugotovil, da je bil manever na mestu.

So na mestu moje trenutne navade prehranjevanja? Ne vem. Vem pa to, da mi ustrezajo.

TOREJ…

Zakaj jemo to, kar jemo?

Najbolj smiseln odgovor bi bil, da zato, ker se dobro počutimo, imamo dovolj energije in ker nas telo uboga.

V kolikor temu ni tako, si vzemimo čas in si dovolimo domiselno dopolniti naš jedilni seznam ali pa ga za kakšno vrstico osiromašiti.

Brskajmo toliko časa, da najdemo svojo pravo kombinacijo, svojo pravo ‘skrivnost’ o prehrani. Precej verjetno namreč tista, ki se ponuja za prvim vogalom, za nas ni prava.

Če ne poskusimo, ne vemo.

Možnost izbire.

 

 

 

*Velik protfan fižolovih brovnijev:

800g – 1000g skuhanega češnjevega fižola, skupaj s 4-5 jajci (ali nekaj žlicami chia semen), skodelico vroče kave in nekaj žlic kokosovega masla fino zmiksaš v multipraktiku.

Dodaš pecilni prašek (po želji), vanilin sladkor (po želji), 200g rozin, 100 – 200g kokosovega sladkorja ali nerafiniranega rjavega trsnega sladkorja, 100g kakava (ali čokolade) v prahu in 100g (80%-100%) čokolade, ki jo prej nalomiš na male koščke.

Fino zmiksaš.

Za veliki finale dodaš v maso v multipraktiku še pest ali dve mandljev, na hitro še enkrat zavrtiš mešalnik in voilá: masa je pripravljena!

Z veliko mero natančnosti jo naneseš na protfan, zravnaš v vaservago in položiš za 25 min v pečico na 180 vročih stopinj.

Dober tek! 🙂

2 komentarja na “JEDEL JE PA RAD…”

  1. Lepo spisan, lahkotno berljiv članek, všeč mi je kako si ga zaključil z “Možnost izbire.”
    Mislim, da bi se s tem lahko odslej zaključil vsak tvoj zapis, tako svobodnjaško zveni.

    1. Mr. Cerar, hvala! 🙂 Se strinjam in sem imel že sam v mislih, da bi tak zaključek lahko bil stalnica. V končni fazi spletni kotiček širi glas o možnosti izbire, ki se je pogosto ne zavemo (ali pa prepozno)… 😉 Prejmi lepe pozdrave, kjerkoli že si!

Komentarji so onemogočeni.