Skoči na vsebino

TEK NA GORO. LIMBARSKO GORO.

Medtem ko je bila v jutranjih urah celotna Moravška dolina še konkretno zavita v gosto meglo, je na Limbarski gori žgalo nedeljsko sonce in nekaj pridnih možakarjev je že pripravljalo ciljno prizorišče.

Nevešč gorskih tekaških prireditev sem se na ciljno točko na štirih kolesih odpeljal v zgodnjih jutranjih urah z namenom, da tam pustim svojo garderobo. S strani prijaznih možakarjev pa sem bil kmalu seznanjen, da za to poskrbi kombi na štartu prireditve, v katerega vsak tekač zbaše vse, kar bi rad imel po koncu tekme pri sebi.

Super. Palec gor za organizatorje!

Slabo planiranega izleta vseeno nisem obžaloval. Vpijal sem zgodnje jutranje sončne žarke in ob cerkvi Sv. Valentina naredil tale posnetek.

. . .

Dve uri zatem, ob 11:00, smo v Moravčah, nekje na 400 metrov nadmorske višine, stopili v štartni blok. Številke so bile pričvrščene in dobra volja pri vseh prisotna, ko se je zaslišal znak za pospeševanje. Vrag je vzel šalo. Začel se je 4. Tek na Limbarsko goro.

Najhitrejše sem že po prvem kilometru izgubil iz radarja in se sam pri sebi skoncentriral na samo en in edini načrt: da vso klančino na razdalji 5,1 km premagam v tekaškem koraku.

Meter za metrom. Meter za metrom.

Obdobje treningov se je obrestovalo, moj prvi pravi trail tek je uspel in cilj sem prestopil pod pričakovanim časom.

Zadihan, a še kako živ in zdrav.

Na obrazu se mi je samodejno zarisal velik nasmeh. Prav tako ostalim tekmovalcem.

Je res. Gorski tek ima svoje muhe, vendar poleg tega tudi svoje čare. 🙂

. . .

PS: Organizatorji omenjene tekaške prireditve se res trudijo in dobro opravljajo svoje delo.  Zato: če bodo koga čez leto dni srbele pete, bo imel lepo možnost, da jih popraska s tekom na Limbarsko goro. Tukaj je uradna stran tekaške prireditve, predprijave pa bodo najbrž kmalu na voljo.