Sopiham kot natovorjena parna lokomotiva, založena z vsem tovorom, ki ga premore ta svet. Korak za korakom sem sicer bližje Limbarski gori, ki sem si jo pred tem zamislil kot ciljno točko mojega gorskega teka, a ta se še vedno zdi tako zelo daleč.
Na nekaterih bolj strmih predelih z zobmi skoraj zarinem v žareča kolena. Čelo mi na srečo zaliva še kolikor toliko topel pot (vsi vemo, kaj signalizira hladen…), srce pa mi po prsnem košu udarja s tako ihto, da bi ga zaradi škode, ki bi jo znal prizadejati mojim rebrom, preventivno najraje nosil kar v vrečki.
»Bil sem ziher, da sem bolje pripravljen…« si mislim.
Stopala so malenkost mravljinčasta, kar (po eni – bolj optimistični – strani) lahko jemljem kot potrdilo, da dajem vse od sebe, okolica pred očmi pa izgublja pravo ostrino. Osredotočam se samo na to, da uspešno zberem energijo za vsak naslednji tekaški korak.
Pljuča komaj sproti polnim s svežim kisikom in borim se, da gravitacija drže mojega telesa ne zlomi. Na cilj moram namreč priti s ‘celotnim tovorom’ – lokomotiva mora ostati na tiru.
Po glavi mi preneha rojiti tisoč istih vsakodnevnih misli in skrbi. Za njih kar naenkrat ni niti časa niti prostora. Dimenzije tuzemskega sveta začenjajo izgubljati svojo strukturo. Vsa mentalna dejavnost se začne zlivati v en sam pomislek: »Bom zdržal?« A tudi ta zbledi, ko čakajoč odgovor stopam v brezmejnost lastne tišine in miru – v neskončnost.
. . .
Zakaj se človek ukvarja s športom in včasih prečka od družbe predpisane zdrave meje tega početja ter gre v ekstreme?
Je to zaradi hranjenja ali prej zaradi (u)tišanja ega? Zaradi nerazsodnosti, neodgovornosti? Gre za izzivanje usode ali enostavno za pobeg?
So ekstremni športniki res samo usekanci, ki so sedeli v zadnjih vrstah, ko se je delila t.i. zdrava pamet? Kaj prav zaprav iščejo?
Alpski tekač, turni smučar in plezalec Kilian Jornet, v knjigi Nevidna meja, pravi: »Razlika med drogo in športom je ta, da se po celodnevnem zadevanju počutiš bedno, po ekstremnem podvigu pa se počutiš kot Bog.«
Zgovorna in hkrati drzna trditev.
A vendar vsak izhaja iz lastne izkušnje in nekomu, na primer, ki nikoli v življenju ni jedel rambutana (nisem si izmislil, gre za tropsko sadje), ne moremo pojasniti, kakšen okus ima. Da bo to res spoznal, bo moral v rambutan ugrizniti.
Pri športnem naprezanju, ki uide prek konvencionalno priporočenih mej, je isto. Večina o njem zgolj razpravlja, nekaterim trmastim posameznikom pa, kot kaže, dejansko približa karakteristike božjega. Previdnost pri nadevanju vzdevkov in pri obsojanju tovrstnega početja torej nikoli ni odveč.
Človek se večinoma pusti ujeti in omejiti svojim lastnim rokam. Napreza se ali zaradi ljubezni ali pa zaradi strahu. Na svoj lasten način spoznava senco, na svoj lasten način spoznava svetlobo in na koncu spregleda ali pa tudi ne, da v tem življenju ena brez druge ne moreta obstajati.