BOLHA, GRADIŠKO JEZERO IN TEK

  • od

Gradišče pri Lukovici je slikovito naselje v občini Lukovica, oddaljeno 25 km iz Ljubljane. Leži na vzhodnem obrobju Gorenjske, ob vstopu v Črni graben. Strnjena vas s posameznimi odmaknjenimi kmetijami leži na prisojni terasi na južnem pobočju 466 metrov visokega Gradiškega hriba.

Tako se začne uradni opis delčka narave na spletni strani Turističnega društva Gradišče pri Lukovici, ki bi ga lahko z domačega praga videl s prostim očesom, če vmes ne bi bilo pobočja, ki tlakuje pot Sv. Mohorju in pa vasi po imenu Prikrnica, kjer je včasih domoval Primož Peterka.

Ko sem bil mulec, pod Gradiškim hribom jezera še ni bilo. Bili pa so zato prostrani travniki, kjer sem se še nepolnoleten nemoteno lahko učil vožnje z avtom.

Še vedno imam dobro v spominu  tisto ubogo bolho (za večje poznavalce avtomobilizma Fiat Zastava 126), ki sem jo matral s svojo nespretno uporabo prestavne ročice in nenadzorovanim obračanjem volana. Krasni kaskaderski časi!

A leta so minevala in vmes je na »mojem poligonu (ne)varne vožnje« zaradi gradnje štajerske  avtoceste  počasi nastajalo umetno jezero, da bi se vanj stekale hudourne vode. Steklo se jih je toliko, da rezultat sedaj vsi poznamo.

Gradiško jezero je namreč zaradi svoje fantastične naravne kulise in pestrega živalskega dogajanja vedno bolj obiskan zemeljski košček nebes, ki pa ga žal nekateri »heroji« vedno znova onesnažujejo ter mu tako preprečujejo, da bi ostal brez človeških »podpisov«, čist, neokrnjen.

Ja, marsikaj se mi je včeraj podilo po glavi, medtem ko sem v čudovitem jesenskem dopoldnevu nabiral tekaške metre vzdolž 4,2 km dolge obvodne kolovozne poti.

Za lasten oddih in osvežitev se semkaj pogosto odpravim, a to nedeljo sem tekel v družbi, saj je bil na sporedu 14. tek okoli Gradiškega jezera, ki se ga vsako leto udeleži vedno več tekaških navdušencev – svojevrstno lep okoliš in skrbna organizacija sta seveda dva zelo mikavna faktorja, da je temu tako.

Vzdušje na in ob progi je bilo živahno, vedro in sproščujoče. Še ambulantna ekipa je brez težav spremljala (po)tek (dogajanja), saj njihove pomoči nihče od aktivnih udeležencev ni potreboval. Spodbudno!

Organizatorji so poskrbeli, da so se predšolski in ostali otroci lahko podili na razdaljah 300 in 1.200 metrov, odrasli pa na razdaljah enega (4.200 metrov) ali treh krogov (12.600 metrov) s skupnim štartom. Za vsakogar nekaj.

Ker so se po poku pištole nekateri »kratkoprogaši« bliskovito pognali naprej, da bi kar najhitreje pometli z razdaljo enega kroga, sem tekel v ozadju te ubežne skupine, najbolj urne pa kar hitro izgubil iz obzorja.

Preostalo mi ni drugega, kot da se prepustim lastnemu ritmu in uživam ob spoznanju, da mehanizem mojega telesa skladno in precej učinkovito deluje. Hvaležno sem upošteval lahkotnost nog ter dobršen zalogaj sape, zato hitrosti na celotni razdalji treh krogov bistveno nisem spreminjal in bil prijetno presenečen, ko so mi na cilju rekli, da sem na stopničkah.

To je bil dokaz več, da imata Gradiško jezero in njegova čudovita okolica prav poseben magičen napoj, ki iz človeka izvabita kar najboljše. V slabih dneh pa iz njega izrineta najslabše, da se ustvari prostor za dobro.

Bi drugače okrog njega vandralo toliko ljudi?

1 komentar na “BOLHA, GRADIŠKO JEZERO IN TEK”

Komentarji so onemogočeni.