SANJAČ Z OBALE – OBMORSKA REPORTAŽA :)

Poletno branje in pisanje morata biti lahkotna, ni druge!

Zdaj ni čas za razpravo o tem, kako nam je v petek po šihtu zaribal avto in o tem, kako smo pred dopustom, kljub vsem mogočim prizadevanjem, namesto načrtovanih izgubljenih kilogramov na koncu beležili na frišno pridobljene…

In ni variante, da bi tarnali čez finančno neuspešen pretekli mesec, polletje, leto ter vlačili po zobeh tistega, ki nas je zadnjič v vrsti na pošti brez potrebe in nervozno nahrulil.

Sončni dnevi so. Tudi tukaj, kjer sestavljam ta zapis. V meni ljubem stilu manj-je-več sem se namreč v dobri družbi namontiral za dober teden dni na božanski divji plaži v Dajli ter pričel z letnim dopustom…

Rit imam posajeno na skalo, ki že leta in leta spremlja tukajšnje obnašanje kopalcev, na riti kopalke ‘šepomnitetovariši’ (iz časa vzhodne Nemčije), ki jédva pokrijejo privatne dele, čez ramo pa staro spufano brisačo za ziher, da me žgoče sonce preveč ne oplazi.

Ksiht bo kmalu kofrenast, to že vem, ampak teh momentov, teh dni, ne zamenjam za nič na svetu.

Simbolizirajo in ustvarjajo lahkotnost brez primere, me na vse možne načine prijetno nagovarjajo, predvsem pa odklapljajo od dnevne rutine, hitrega tempa, vsem znane drame…

Ponovno se zalotim pri spoznanju, da lahkotnost biva v nekompliciranosti, v malenkostih, v solidarnosti do narave, med ljudmi, v uvidevnosti do sebe in drugih ter v miru, ki ga čudovito ponazarja ples galebov, medtem ko se brez tepeža pridno hranijo s kosi hrane iz rok domačega ribiča.

Živi in pusti živeti.

V daljavi ljudje supajo, nekateri se pražijo na napihnjenih blazinah, nekaj zagretežev se potaplja v maskah in na plano nosi školjke. Vsak po svoje in vsi hkrati.

Na morju sem. Tik ob vodi. Končno se zavem. Vse je v redu.

En otrok se sicer dere, ker mu temperatura vode očitno ne ustreza, a tisti poleg je čisto tiho, s sumljivim izrazom na licih, ki kaže na to, da se je verjetno ravnokar fino olajšal. Gospa pri sedemdesetih izvaja najbolj nore jogijske asane, kakih trideset metrov stran je neka stara mama pravkar pokazala vse svoje premoženje, star ata ob njej pa tudi tisti svoj mošnjiček (dame in gospodje, streljaj stran je kot kaže FKK področje v vsej svoji pisanosti!).

Jap, na morju sem. Tik ob vodi. Končno se zavem… Vsi drugačni, a brez razlik. Vse je v redu!

Živi in pusti živeti.

Ni interneta, a sem vesel, ker je temu tako – zasul se bom s knjigami, s hladnim pivom, podružil v debati s sabo in z okolico… V peti imam trnje, a me začuda ne moti – plaval bom že. Po nogah sem od ostrega kamenja rahlo porezan, a zadovoljen – bo morska voda zacelila!

Vse se da. Vse je na mestu, vse tako kot mora biti. Zdi se, da vsi prisotni čutimo, mislimo in doživljamo ta trenutek na podoben način.

Kot da bi družno našli tisti manjkajoči delček, po katerem smo vsi hrepeneli, zajeli celoto, smisel, prijeten ritem življenja. Kot da bi se vsi skupaj sedaj spraševali: zakaj nazaj v džumbus, če pa je tu harmonija; zakaj toliko naprezanja, ko pa res rabimo tako zelo malo…

Kot da bi se vsi skupaj prebudili, končno dvignili prava jadra, jih čvrsto napeli in odpluli v pravo smer.

Bili smo še mulci, ko smo pred odhodom na morje neučakano odštevali dneve in poudarjali, da gremo le še nekajkrat spat, preden jo ucvremo na morje.

Kaj pa če že danes lahko rečemo: še nekajkrat gremo na morje, pa nam končno ne bo treba več spat, saj se bomo zbudili, vstali, sproščeno zakorakali, zares zaživeli…

Sem sanjač? Verjetno. A sanjač , ki se javlja z morja, kjer vidim, da zna človek tudi drugače.

Lahkotno. Kot poletno branje…

2 komentarja na “SANJAČ Z OBALE – OBMORSKA REPORTAŽA :)”

Komentarji so onemogočeni.