Skoči na vsebino

Spomnim se, da smo imeli telesno vzgojo. Za časa razrednega pouka je bilo to. Približno petindvajset let nazaj. Preteči kratko razdaljo mi nikoli ni bil velik problem in tudi precej hitro sem znal z njo opraviti. Povsem druga zgodba se je pisala, ko sem se moral spopasti s tekom na daljši trasi. To mi zares ni šlo dobro od pet. Sopihal sem in se boril sam s seboj, z ostalimi pa, če mi je ostalo še kaj moči.


Kljub soncu, ki vem, da je takrat sijalo, tisto telovadno uro moje želje po vnovičnem teku na kratke razdalje niso bile obsijane. Učiteljica je rekla: »Danes bomo tekli do tistega drugega križa tam zgoraj ob cesti in nazaj. Nekje šeststo metrov je to. Saj bo šlo, a ne?« Ker takrat (še) nisem grdo govoril, sem samo pritajeno zamomljal: »Ja, pa kaj še,« ter se vdal navodilom. Na znak učiteljice se je celotni naš razred pognal v dir oziroma je tisto, kar sem izvajal jaz, bilo bolj podobno plazenju.

Zrak sem plitko zajemal in pod rebri me je zbadalo, to je pomenilo, da je glavna dihalna mišica trebušne prepone dobivala premalo kisika. Slednjega se v tistem momentu, in če sem iskren, še nekaj časa zatem, nisem zavedal. Vse, kar mi je bilo jasno, je bilo to, da zadnji pač ne smem biti in le trma, tega ‘pripomočka’ sem imel dovolj že takrat, me je obvarovala pred tem (tedaj domnevanim) ponižanjem.


A pobeg ponižanju je bil vendarle preveč površno, plehko, zastavljen cilj in po končanem teku sem se užaloščen, zariplega obraza in v vsesplošnih bolečinah, bržčas prvič do takrat, resno zamislil. Za tako slab ‘performans’ na dolge proge namreč nisem smel v celoti kriviti astme in njenih zlih napadov, s katerimi sem se bojeval, ko sem bil še kot evglena majhen. Četudi me je v določeni meri bolezen dihal še vedno ovirala, sem nekako čutil, da imam večji del preprek, s katerimi se ubadam pri teku na daljših razdaljah, naloženih v ‘lastnem podstrešju’.

Od takrat naprej se nisem več ubadal s tem, kateri bom prečkal ciljno črto, svojo trmo pa sem uporabil, da sem se po končanem pouku večkrat sam odpravil teč. Kmalu pri telesni vzgoji ni bilo več pritajenega momljanja, redna vadba v okviru rekreativnega teka pa je poskrbela, da imam sedaj pri gibanju na zalogi vedno dovolj sape, dihalne mišice trebušne prepone pa se mi ne posmehujejo in me ne zabadajo več.

Občutki in razpoloženje po teku so zares spokojni, saj je telo dobro prekrvavljeno oziroma so celice oskrbljene z dobršno mero kisika. Imunski sistem še bolj pridobi na svojem pomenu, raven sladkorja v krvi se zniža. Srce se krepi in se lahko zaradi znižanega pulza v mirovanju bolj spočije. To povzroča njegovo daljše in kvalitetnejše življenje ter z njim življenje tekača.

V petintridesetih letih sem sprejel vrsto odločitev. Ali so bile pravilne ali ne, tega ne vem, saj je to bojda zapisano le v zvezdah. Vse, kar vem, je, da odločitev povezana z izbiro teka ni bila lahka, in pa to, da je sedaj zaradi nje marsikaj precej lažje.

***

SEZNAM ZAPISOV POVEZANIH S TEKOM:

 

42

 SINDROM ILIOTIBIALNEGA TRAKTA OZ. “TEKAŠKO KOLENO

17. LJUBLJANSKI MARATON

3752

MARATON FRANJA NEKOLIKO DRUGAČE

LAHKOTNA HRANA, TEK IN POČUTJE

FIBULARIS BREVIS

TRI DESETLETJA ZNOJA IN NAVKREBERNIH PSOVK

SORODNOMISLEČI IN ZGNETENI

POVEDI V SUPERGAH

42,195 KM VOL. 1

USTVARJEN ZA GIBANJE

21.098 METROV IN KRAS

NAVIJAŠKI VZKLIKI LIPICANCEV 

GENERATOR DOBREGA POČUTJA

TEKAŠKE PRIREDITVE IN UPANJE

PRIPRAVE NA TEKAŠKO SEZONO 1

PRIPRAVE NA TEKAŠKO SEZONO 2

PRIPRAVE NA TEKAŠKO SEZONO 3

SMO ZA TEK DOVOLJ FIT?