ŽIVJO, IME MI JE DAVID.
LUPINA, V KATERI SE NAHAJAM …
Mozoljast obraz iz pubertetniških let so zamenjale prve gube, las je več v kopalniškem odtoku kot na glavi, nekoč dober vid pa je občutno izgubil na svoji kvaliteti.
Odkar nisem več aktiven inštruktor fitnesa, so mišice, kar jih je sploh bilo, splahnele. Zaradi rednega teka jih nekaj vztraja samo še na predelu nog.
Novonastajajočih materinih znamenj že dolgo več ne štejem. Barva oči ostaja pretežno rjava. Kri, srce in pljuča so v redu (trkam!). Sluh tudi (trkam!). Na resnem pregledu za prostato še nisem bil.
Parkrat me je že štihnilo v kolenu, drža pa je nekoliko manj poravnana kot včeraj.
PAR SPOZNANJ …
Šolskih klopi že dolgo več ne gulim in predavanj več ne poslušam. Namesto tega občasno obiščem delavnice in seminarje s področij, ki me zanimajo, ter berem knjige.
S tem, da bi stvari takoj razumel, nikoli nisem imel pretiranih težav in, če upoštevam star rek, ki pravi, da se veliko ljudi nikoli ne bo ničesar zares naučilo, saj vsako stvar prehitro razumejo, me je oplazila sreča.
Vedno hlastam po lastnih življenjskih izkušnjah, kar mi pomaga, da se šele sedaj, ko grem proti 40im, uspevam zavedati, kako malo mi je zares jasnega.
Opažam, da sta učenost in njena nadgradnja v obliki modrosti lahko zelo krhke narave, če zaupamo samo racionalni oz. umski inteligenci, medtem ko nas vse prežema še vrsto ostalih ravni bivanja, ki nas edine lahko ponesejo onkraj sedanjega, spoznanega in obstoječega ter bliže neskončnosti*.
Po naravi nihče od nas ni sovražen, zavist in želja po zmagi nad drugimi sta le plehka in destruktivna navlaka. Smo ljubeča bitja, s prirojeno zmožnostjo so-čutenja in si lastimo že v zibki vse najnujnejše za ustvarjanje tuzemske pravljičnosti.
SANJAM, DA …
…prihajajo časi, ko nam bo vsem postalo jasno, da tekmovalnost ni prava stvar in da neizmerno krasen ter pravi občutek napredka lahko ustvari samo najdragocenejša človeška lastnost, ki ji pravimo velikodušnost.
PS. Aja, pa rad pišem… 🙂 …in TAKOLE je nastala ta spletna stran… 🙂