Včerajšnji 30. Šmarješki tek je bil nekaj posebnega. Ne samo zato, ker je šlo za jubilejno, 30. izvedbo prireditve, ampak tudi zato, ker letos mineva približno 30 let, odkar je tek tako ali drugače del mojega življenja.
Velik del. Marsikaj … Pobeg pred skrbmi in hkrati način, kako sem jih reševal. Prostor za razmislek, za iskanje odgovorov in včasih preprosto za to, da sem si prezračil glavo. Odvzel mi je marsikaj, česar nisem potreboval, in mi dal ogromno tega, kar bogati življenje – polna pljuča, trezno glavo, nov navdih, mirnejše misli in kakšno skrb manj.
Na Šmarješki tek sem se odpravljal že nekaj let. Sotekači so mi ga vztrajno hvalili in govorili, kako lepa je trasa, kako dobra je organizacija in kako posebna je celotna izkušnja. Zdaj lahko samo potrdim – imeli so prav. Trasa je resnično noro lepa in pestra, organizacija odlična, vzdušje pa takšno, da se človek z veseljem vrača.
Tokrat sem odtekel svoj uradno najdaljši trail tek (28km, 900vm), čeprav sem za dušo in v dobri družbi podobne razdalje v preteklosti že prežvečil, tudi s kakšnim kilometrom in višinskim metrom več. A iskreno – to sploh ni najpomembnejše … zato tega teksta še ni konec.
Na start sem prišel z utrujenimi nogami. Teden prej sem tekel 1. Trail tek Peče v naših krajih, med tednom pa sem naredil še osnoven(!) kiks in si nekaj dni pred prireditvijo naložil prezahteven trening. Že po prvih kilometrih sem vedel, da noge niso takšne, kot bi si želel. Poskočnosti ni bilo, energije tudi ne ravno na pretek.
In ravno zato je bil ta tek zame še toliko bolj dragocen. Moral sem malo utišati ego, sprejeti utrujenost, v klance preklopiti v pohodni korak in nehati tekmovati s samim sabo. Ko sem to storil, sem lahko bolj užival v okolici, razgledih, naravi in ljudeh okoli sebe.
In … ob tem sem predvsem hvaležen! Hvaležen, da mi zdravje in telo še vedno služita, da lahko počnem stvari, ki jih imam rad. In neizmerno vesel bom, če se bom lahko vsaj pribliiiižno na tak način gibal tudi v prihodnjih letih.
Nenazadnje … tek ni (le) lovljenje kilometrov, višincev in rezultatov. Največja zmaga je to, da obuješ copate, greš na pot in se vrneš domov nekoliko lažji, mirnejši in bogatejši za novo izkušnjo.
Šmarješki tek in Šmarješke Toplice, hvala za lepo praznovanje moje tekaške 30-letnice ter za krasne fotke! Zagotovo se še vrnem. 
Sr(e)čno! 