Letos sem si poleg nekaterih že skoraj klasičnih tekaških postojank – Ruthinega teka, Wings for Life in podobnih – zadal še en nekoliko drugačen izziv.
Dva malo daljša trail teka.
Za spremembo. Da vidim, kako to sploh zgleda, ko asfalt zamenjaš za (daljše) gozdne poti, korenine, kamenje, klance … in očitno sem ter tja tudi kakšno jeklenico.
Prvi je bil junijski Šmarješki trail tek, o katerem sem že napisal nekaj besed. Drugi pa me je pretekli vikend odpeljal v Ribnico, na RIBNICA TRAIL.
Ker se je večina tekačev iz naše tekaške skupine ta vikend podila po Bovcu, sem se proti Ribnici odpravil sam. Nisem prav dobro vedel, kaj me čaka. Vedel sem samo, da bo vroče in da bo treba na 25 kilometrov dolgi trasi, ki se vije čez vse mogoče terene, premagati približno 1.000 višinskih metrov.
Zato sem se kakšen mesec prej nekoliko pogosteje zaganjal v hrib. Teden pred tekmo pa bolj ali manj počival oziroma ostal pri lahkotnem teku in kolesarjenju.
Ampak pri trailu lahko očitno narediš še tako dober načrt, pa ti narava hitro razloži, da ima tudi ona svojega.
Ne veš, kje te bo začela kuhati vročina. Kdaj se bo oglasil kakšen krč. In na katerem razpotju boš kljub dobro označeni progi za trenutek podvomil, ali si sploh še na pravi poti.
Meni se je zgodilo bolj ali manj vse našteto.
Pa vendar me je nekaj ves čas vleklo naprej.
Razgibanost trase. Gozd. Klanci in spusti. Sproščeni in zgovorni sotekači. Dobra volja prostovoljcev ob poti. In prizori, ki jih na mestnem maratonu vendarle nekoliko težje doživiš – recimo možakarja s suho robo sredi gozda.
Vse skupaj me je držalo pokonci in me po dobrih 25 kilometrih z nasmehom pripeljalo do cilja, na čudovit prireditveni prostor pri Ribniškem gradu – in naravnost »v objem« odličnemu komentatorju MARKU ROBLEKU.
Traso ČEBULAR’CA sem kljub manjšim težavicam, ki so po moje tako ali tako del skoraj vsakega traila, odtekel precej suvereno. In ko sem kasneje pogledal še rezultat, je bilo zadovoljstvo samo še večje.
Med približno stotimi nastopajočimi na Čebular’ci sem v cilj prišel 6. absolutno in 2. v svoji kategoriji.
Podelitev in potekaško druženje sem zaradi zgodnjepopoldanskih obveznosti doma žal moral izpustiti. Za kar od Robleka, seveda, še vedno poslušam, da sem zamudil najboljši del.
Ampak domov sem šel vesel. Utrujen, nekoliko »prekuhan«, pa vendar predvsem izjemno zadovoljen za še eno novo izkušnjo.
In predvsem hvaležen.
Hvaležen, da lahko tečem. Da se lahko gibam. Da lahko še vedno preizkušam telo, odkrivam nove poti in ugotavljam, česa vsega je sposobno. In da lahko vse to počnem v tako lepem okolju ter med ljudmi, ki znajo iz nekaj kilometrov gozda, kamenja, klancev in dobre volje narediti prav posebno zgodbo.
Morda je ravno to tisto, kar me k teku vedno bolj vleče. Ne rezultat, ura ali številka na lestvici, temveč občutek, da si bil nekaj ur zunaj, v naravi, v gibanju in malo izven običajnih tirnic.
Na neuhojenih poteh – tudi v tekaškem smislu.
S fotografijami z Ribnica Traila sicer nisem ravno najbolje založen. Na javnih kanalih sem našel eno samo – pa še ta je posneta od zadaj.
Glede na stanje obraza nekje sredi trase je mogoče celo bolje, da je tako.
Sem se pa zato s fotografijo malo poigral in …
evo ga – imamo nov neuradni LOGO za trail teke po Sloveniji.
IZVEN UHOJENIH POTI.
Mislim, da kar paše.
Hvala RIBNICA TRAIL za lepo izkušnjo, vsem prostovoljcem za energijo ob poti in MARKU ROBLEKU za ciljni sprejem – ter opomnik, kaj vse sem zamudil, ker sem prehitro pobegnil domov.
Srečno!
