GORE

Z Gregom Engelmanom se poznava že leta in leta. In če sem jaz njega pred časom malo porinil v to, da začne snemati in montirati YouTube videe (mimogrede, kanal mu raste povsem zasluženo https://www.youtube.com/@gregaengelman78 ), je on mene potegnil še globlje v svet gora.

 

In zato so prijatelji nekaj posebnega. Ker si med sabo ne jemljemo kril, ampak jih drug drugemu pomagamo razpreti. Ker drug drugega vlečemo naprej, navzgor in včasih tudi malo iz cone udobja.

 

Gore pa vse to združijo v eno samo zgodbo.

 

Ko grizeš višinske metre, se obešaš po klinih in jeklenicah, ko ti srce bije malo hitreje in noge postanejo težje, ne osvajaš samo vrhov. Po malem osvajaš tudi sebe. Spoznaš, koliko zmoreš, koliko si pripravljen zaupati sebi in kako zelo človek včasih potrebuje samo skalo, svež zrak in dobro družbo.

 

Prejšnji teden sem Engiju omenil, če ima kakšno idejo za hribe. Kot vedno je imel rešitev takoj. In danes sva jo odrinila v njegove ljube Julijce – na Prisojnik.

 

Ob 6.00 sva že stala na Vršiču. Čelade na glavo, pasove okoli pasu in gremo.

Najprej strm vzpon, potem nekoliko bolj prijazna pot, nato pa ponovno pokončna stena pred Prisojnikovim oknom. In potem … greben. Tisti čudoviti, “zračni” del poti, kjer imaš občutek, da si nekje med zemljo in nebom.

 

Na vrhu sva si privoščila kavo z verjetno eno lepših “teras” v Sloveniji. Na poti navzdol pa sva iz dremeža prebudila še enega kozoroga, ki naju je verjetno gledal z izrazom: “Kam pa vidva tako zgodaj?”

 

Šest ur hoje. Šest ur razgledov, nekaj adrenalina, ogromno dobrih pogovorov in še več trenutkov, ki se ti tiho usedejo nekam globoko in tam ostanejo.

 

Na koncu pa se zasidra predvsem eno – hvaležnost.

 

Hvaležnost, da lahko hodimo, se gibamo. Da imamo ljudi, s katerimi lahko delimo takšne dneve. In da živimo v deželi, kjer se lahko v nekaj urah znajdeš sredi tako markantne lepote, kot jo ponujajo naši Julijci.

 

Za takšne dni se splača vstati ob 2:45 zjutraj.

 

Hvala, Grega Engelman – Engi, za še eno čudovito gorsko zgodbo. Naslednja pa naju že nekje čaka …