Začel bi mencati, malo “trokirati”, dlani pa bi mi popolnoma zašvicale … Bled v obraz bi nato iz starinarnice privlekel izgovore za “ne!”, ki jih poprej niti nisem poznal.
Resno – če bi mi še leto dni nazaj nekdo rekel, da bom aktivno prisostvoval literarno-pogovornemu večeru, in to v družbi dveh uveljavljenih sogovornic, bi se najbrž le zakrohotal (to znam, zelo na glas!) in začel preusmerjati debato kamorkoli drugam. Ker … ker pač takšni dogodki niso “moj teren”. Ker to “nisem jaz”. Ker “nimam kaj povedati”. Ker “kdo bo pa mene poslušal …”. Ker … jada jada … jaaaaada.
In najbrž bi imel glede nekaterih pomislekov čisto prav. Nisem profi govorec (daleč od tega!), na plečih nimam nagrmadenih 80 let življenjskih izkušenj, o marsičem nimam pojma, o nekaterih stvareh pa zelo malo.
Ampak … (jebela, še dobro, da v življenju obstaja ta “ampak”!)
Z leti vedno bolj spoznavam, da tisti trenutek, ko se zapreš in postaneš preveč previden, nehaš rasti. Navdušenje zbledi, ti pa obtičiš na mestu. Spoznavam, da je edini pravi način za polno življenje ta, da mu rečeš ‘DA’. Da upaš odpreti novo poglavje, čeprav ne veš točno, kaj te čaka na naslednji strani.
Dokler bom lahko, bom raje izbral radovednost namesto strahu in odprtost namesto jeklenih prepričanj, da “nisem dovolj”.
Zakaj? Zavoljo nove zgodbe in novih izkušenj, ki edine zares prispevajo k rasti našega duha.
Povabilo me je presenetilo. Malo prestrašilo. In ravno zato sem ga sprejel. Vsekakor ne zato, ker bi znal javno nastopati, ampak zato, ker nikoli ne veš, ali boš s svojo zgodbo in tisočimi dvomi koga vsaj malo premaknil iz cone slabega samozaupanja. Ali ga morda navdušil, da naredi tisti prvi, najpomembnejši korak. Navdušenje je namreč ena najbolj podcenjenih življenjskih sil.
Iskrena hvala voditeljici Carmen L. Oven, ki mi daje to priložnost in me vabi iz cone udobja. Vas pa vabim, da pridete naokrog – če ne zaradi drugega, pa zato, da vidite, kaj se zgodi, ko se nekdo, ki “ni za take stvari”, vseeno pojavi. 
Na življenje! Se vidimo!
