Veliko govorimo o »lokalni hrani«, »eko«, »bio«, »podpiranju kmetov«, »samooskrbi« … Govorimo. Realnost na terenu pa je precej manj romantična.
Ogromno birokracije, negotov trg, subvencije, ki niso vedno rešitev, in dejstvo, da kmet praktično nima gumba za “pavzo” …
Vsi radi jemo domače. Vsi bi imeli lepo pokrajino, obdelane njive, krave na pašnikih. Ko pa pride do nakupne odločitve v trgovini, pogosto zmaga najnižja cena – brez vprašanja o tem, na kakšen način in od kje je živilo prispelo na prodajno polico.
Ta pogovor me je znova opomnil, da slovensko kmetijstvo ni samoumevno in da če hočemo jutri še vedno domačo – kvalitetno – hrano, moramo za to poskrbeti že danes: s podoro slovenskega kmeta. In to ne zgolj z besedami, ampak z dejanji. Z izbiro. Z zavedanjem!