Po moravških cestah se v tekaških supergah pojam, odkar vem zase. Ob koncu osnovne in začetku srednje šole so bile to par kilometrov dolge ture, kasneje, v času študentarije, sem tekaške korake namnožil in začel teči 10ke. Bolj ko sem se bližal 30im, daljše razdalje sem delal – “simptomi krize srednjih let” so zgleda kmalu začeli kazati zobe. 
Zezam se, takrat še ni šlo za to, in vsak reden tekač ve, da se slej ko prej pojavijo apetiti “po več in hitreje”. Narava človeka pač oz. neobvladanega ega. In je, jasno, padla odločitev o prvem pravem maratonu slabih petnajst let nazaj. 
Ta mi ni ratal, zaradi klasičnih bolečin v kolenu, sem pa potem v 2013 vendarle prestopil ciljno črto na tej razdalji in s tem potešil klasične lauferske apetite. 
Za dušo oz. kdaj iz “inata” (egu
), sem nato neuradno še nekajkrat pretekel 40+ kilometrov, a nikoli na uradnih tekaških prireditvah, saj sem ob vsakem ojačanju svojih tekaških treningov utrpel kakšno od klasičnih tekaških poškodb. Te so me prizemljile in mi dale vedeti, da mogoče pa le ni fore v “vedno več in vedno hitreje”. 
), sem nato neuradno še nekajkrat pretekel 40+ kilometrov, a nikoli na uradnih tekaških prireditvah, saj sem ob vsakem ojačanju svojih tekaških treningov utrpel kakšno od klasičnih tekaških poškodb. Te so me prizemljile in mi dale vedeti, da mogoče pa le ni fore v “vedno več in vedno hitreje”. Wings for Life koncept teka pa mi ustreza. Zakaj? Zagotovo ne zaradi počasnih prevozov nazaj v Ljubljano (kdor se WFL redno udeležuje, ve, o čem govorim …), ampak zaradi … prvič – izjemne vsakoletne družbe tekačev; drugič – dobrodelne note teka in (tretjič) dejstva, da ciljne črte ni … ampak ti jo garantira(!) Red Bull vozilo, ki te na trasi slej kot prej dohiti in s tem sporoči, da je tvoje množenje tekaških korakov na prireditvi končano. 
Torej, vsak laufa v svojem ritmu, na svoj način, kolikor hitro se mu da ali zahoče. Zato je v štartnih blokih tudi taka fina in sproščena tekaška klima. Taka, ki bodri, dviga vzdušje in razpoloženje ter daje jasno vedeti, da je vse skupaj prej “oda teku in gibanju” kot pa kakšno resno tekmovanje … 
No, eto, zato se v začetku maja v Ljubljani nekako vedno znajdem, odlaufam, kolikor se mi zahoče, na koncu pa se na Kongrescu podružim s tekaškimi somišljeniki, ki jim za dober štos in debato vedno ostane dovolj energije, iz lic pa jim seva hvaležnost za to, da lahko tečejo za tiste … ki tega ne morejo. 
