Rad sem doma in rad imam svoj ustvarjalni prostor*, a še vedno se najbolje počutim, ko grem izza štirih sten. Ko obujem superge ali hribovske čevlje in jo mahnem v naravo. Ko jo mahnem “na prostost”!
Morje in plaže so super**, ampak čez hojo ali lauf po gmajnah, travnikih in včasih strmih stranpotjih ga ni, zato sem jo včeraj po večih letih urezal proti (meni ljubemu) Kamniškemu Sedlu …
Ob štirih sem vstal, po kofetu – malo čez pet – pa sem bil že za volanom in se vozil v smeri Kamniške Bistrice.
Na cesti nobenega in, čeprav v mraku, se je na nebu že videlo, da bo lepa in brezoblačna dopoldan. Toplomer je kazal idealnih 14 stopinj. Taman!
Fajn sem bil razpoložen in noge so bile lahke, zato sem se odločil, da jo na vrh Kamniškega Sedla pobrišem v tekaškem koraku, kjer se bo ta pač dal ohraniti. B plan je bila “hitra hoja”.
Zatopljen v dobre občutke pomikanja v naravi in prežet s hvaležnostjo za lepo športno jutro sem se nekje na pol poti zgubil. Kakšne pol ure sem lutal po nemarkiranih stezicah in se na koncu po več sto metrih prave kamnite poti znašel sredi čisto zaresne gorske stene …
Takrat mi je potegnilo, da to ziher ni prava smer, na obronke spomina pa mi je privrel preblisk, na katerem delu poti mi je “notranji kompas” zatajil.
Ker nisem želel prispevati k še enemu zapisu v črni kroniki gorskega dogajanja, sem sklenil, da obrnem. Pomežiknil sem kozorogu, ki je na sosednjem predelu gorske stene ravno takrat opravljal svoj jutranji jogging, in šel iskat markacije.
Zaradi anekdote, ki lepo priča o mojem slabem občutku za orientacijo, sem prišel na vrh Sedla precej kasneje, kot sem sprva pričakoval, a me to ni prav nič zmotilo. Rahlo utrujen, a gorskega zraka polnih pljuč, bolj spoštljiv do vršacev, cel in še kako živ sem se usedel na zgornji rob Logarske doline ter šklocnil naslovno fotko te objave …
Od kje zamišljenost na njej?
Enostavno. Spraševal sem se, ali je koča na planini odprta (ter kmalu zatem na mojo veliko srečo ugotovil, da je … 🙂 ) in še enkrat več ugotovil, da tale citat zagotovo drži …
* * *
Nekje med dnom in vrhom,
je odgovor na uganko, zakaj plezamo.
Greg Child
* * *
* povezava do mojega zadnjega videa, v katerem omenjen “ustvarjalni prostor” predstavim … 🙂
** povezava, s klikom na katero ste lahko priča eni od najlepših skupin plaž na svetu … 😉