300 DAYS ALONE…

300 days alone...

V Neuhojeni stezici lahko preberemo, da se nam razlog in razlaga našega obstoja razkrijeta hitreje, če se obdamo s tišino in mirom ter, če se vsaj za trenutek odpovemo navidezni vijugi “vzponov in padcev”, pri čemer “vzpon” pomeni slediti življenjskim ciljem in si prizadevati zanje, padec pa (za)spati na lovorikah ali neuspešno slediti svojim načrtom.

Se pravi, da moramo za pravo iskanje samega sebe iti stran od želje po lovorikah ter stran od hitrosti in smeri ritma, ki nam ga narekuje družba tega sveta – ta “hitra cesta”. Brez občutka, da kar koli zamujamo, si moramo dovoliti, da stopimo dva koraka nazaj ali vstran …

. . .

Na priporočilo sem si pred dnevi pogledal E N K R A T E N dokumentarec, v katerem je “švicarski Robinson Crusoe” šel pri tem, kar sem ravnokar omenil, kar nekaj korakov nazaj in vstran …

Za tristo dni se je SAM odpravil na zapuščeni otok sredi Pacifiškega oceana!

Poglejte si njegovo avanturo.

Dodobra vas zna predramiti … 😉