“Če sem se v življenju česa naučil, je to, da nič ni samoumevno.
Še posebej ne zdravje, opravljanje poklica, ki ga ljubiš, družina, ki te ima rada in te podpira.
Ravno slednji sem neizmerno hvaležen, da danes počnem to, kar počnem – pomagam ljudem do boljšega počutja, boljšega zdravja, boljših verzij sebe.
Nobena stvar ne pride sama od sebe, za vsako od zgoraj naštetih stvari je potrebno garati, se truditi, vanje vlagati…
Kljub temu, da sem praktično celo življenje tako ali drugače vpet v šport, si še pred 7, 8 leti nisem predstavljal, da bom lahko nekoč resnično opravljal poklic osebnega trenerja.
Hvala družini za vso podporo! Zaradi tega sem danes tudi sam boljša verzija sebe.”
. . .
“Začel se bom ukvarjati s fitnesom,” je rekel, medtem ko smo se vozili na polmaraton v Sežani. Pred leti je to bilo, a momenta se še danes jasno spominjam.
“Pa saj si itak že vsak dan tam – poglej si na primer ta tvoj biceps, pa hrbet pa…” sem mu odgovoril.
“Ne ne, rad bi to, kar že vem in še veliko več, dal naprej folku. Rad bi jih usmerjal pri vadbi, jim svetoval, kako in na kakšen način do pravega rezultata. Rad bi bil tak – res vrhunski trener!”
Tako je zvenela najina debata, ki me je navdušila do te mere, da sem še sam zajadral v svet fitnes vadbe, kot ga vidi in uči stroka.
Mene je vmes odneslo (ponovno) v druge sfere, Grega pa je dan za dnem nabiral novo znanje, švical, se odrekal vsemu ostalemu in se kalil ter postal res vrhunski trener.
Njegova strast do športa in vztrajnost na začrtani poti (o kakšna neuhojena stezica je to bila! 🙂 ) v življenju je lahko zgled marsikomu, zato delim fotografijo in spremno besedo, ki ju je pred kratkim objavil na svojem Facebook profilu, ker vem, da ne predstavljata nič drugega kot resnice in iskrene hvaležnosti.
Če še ne veste, kje in s kom boste letos (s)hujšali, se krepili in/ali gradili kondicijo, ga čim prej kontaktirajte.
Engi, prjatu moj, srečno 2020 – tebi in vsem tvojim bližnjim! 😉