TEK NA LIMBARSKO GORO

  • od

Norost teka v hrib razume le tisti, ki to počne – in njegove (prigarane) dobrobiti v obliki počutja ter občutkov na cilju prav tako. 

Že po prvih nekaj sto metrih premaganega naklona se vedno vprašam po lastnem duševnem zdravju.

“David, zakaj to počneš? Kaj ti je tega treba? Si nor?” 

Tovrstni pomisleki so klasika in povsem na mestu je, da to ‘blazno’ početje še enkrat javno opravičim. 😊

Takole:

1) To počnem zato, ker enostavno čutim, da je tako prav. Telo nam je namreč dano – čeprav brez navodil za uporabo – v ta namen, da ga funkcionalno preizkusimo, s pridom uporabljamo in seveda zanj skrbimo. 

2) Ne vem sicer, če mi je tega treba, zagotovo pa prek tovrstne telesne aktivnosti spoznavam določene skrivne plati samega sebe, ki jih drugače ne bi. In zaradi takih (spo)znanj smo nenazadnje tu.

3) Sem nor? Malo zagotovo. Ampak poglejte ta nasmeh na fotki. Rekel bi, da predvsem srečen. Še posebej po zaključenem gorskem teku! 😄

. . .

Hvala organizatorjem Teka na Limbarsko goro za še en krasen tekaški dogodek, vsem soudeležencem pa seveda iskrene laufarske čestitke! 😉👍

Se vidimo prihodnje leto! 🙏