Z.D.R.A.V.J.E.

Žoga je res letela vsevprek in večino metov sem kiksnil. A to, da sem po dolgem dolgem času letos poleti spet stopil na košarkarsko igrišče, je bila poteza ena a:

Mladostniška igrivost je iz zapostavljenih kotov moje biti zopet splezala na površje, z njimi pa gibalni vzorci, na katere sem v vseh teh »brezkošarkarskih« letih kompletno pozabil. Z izjemnim veseljem sem se razgibal in dodobra nadihal, pa še gležnji so ostali celi, za kar sem sploh hvaležen!

Bi si lahko želel še kaj več?

. . .

Telo nam je bilo dano, da v tem precej kratkem življenju preizkusimo njegove kvalitete in zmožnosti, predvsem pa njegovo vsesplošno magičnost in skrivnostnost delovanja. 

Ni nam bilo dano, da v njem ves čas posedamo, se premetavamo po kavču, postelji in ostalih ležalnih površinah ter ga izpostavljamo vsem možnim neškodljivim okoliščinam, h katerim nas večkrat zanese.

Dokler le lahko, ga s pridom uporabljajmo, včasih (pametno) preizkušajmo in seveda hkrati zanj SKRBIMO. 

Ne vemo, kdaj bo napočil čas, ko se nam bo uprl, ko bo njegov rok trajanja pošel, ko njegove funkcije delovanja ne bodo več brezhibne. 

To se lahko zgodi hitro, nekaterim na žalost že takoj ob ali po rojstvu…

Karkoli nam je namenjeno, ene stvari ne smemo pozabiti:

Najbolj srečni smo, če smo zdravi. Zdravje NI samoumevno in nekateri ga nimajo. 

Ponižno hvaležni bodimo zanj in si ga dovolimo imeti, hkrati pa ga z dna srca privoščimo vsem ostalim.