Predstavil se je z imenom Luka, mene pa je zaštihalo v vratu, ker sem se moral naglo obrniti proti stropu, da sem velikana lahko pogledal v oči, iz katerih sta suvali samozavest in ponižnost.
Že to je samo po sebi zmagovalna kombinacija, a sem hitro videl, da je model poleg tega še izjemno delaven, discipliniran, dober po srcu, vedno pripravljen pomagati in z odštekanim smislom za humor.
Takoj sva šla vkup – kot sodelavca v fitnes centru, kjer sem si tisti dan skoraj zlomil tilnik, in prijatelja izven vadbenih prostorov.
Redki s(m)o bili tako zagnano študiozni in profesionalni pri svojem delu kot on. Ko mi je pokazal, kaj vse se lahko počne z masažnim valjčkom, sem samo debelo gledal, moja usta pa so bila tako široko odprta, da sem v glavi začutil prepih.
Tip se je res poglobil in se vsak dan bolj poglablja v sleherni detajl fitnes vadbe ter vsega, kar paše zraven, zato mu ni težko zaupati. Njegov odnos do trenerstva jasno kaže, kako kul je, ko strast preraste v poklicno kariero in način življenja.
Sam zase pravi, da je perfekcionist in da je življenje sámo najboljši učitelj. Za napake in neuspehe pa trdi, da so potrebni, ker ravno zaradi njih postanemo boljši v vseh ozirih.
Včeraj sva se po (pre)dolgem času spet srečala, po začetnem čveku pa me je steral, da naredim enega najboljših treningov* do sedaj.
Pravim vam, kontaktirajte ga, da še vam sestavi popoln vadbeni načrt ter vam odpre oči v zvezi s tem, kaj gibanje in zdrav način življenja res pomenita.
Garantiram, da vam ne bo žal – za heksenšus pa ne odgovorjam, a je vseeno lepo, da človeka gledate v oči, še posebej svojega fitnes trenerja… 😉
Kvaliteta fotke je zaradi mojega zariplega ksihta načrtno nekoliko slabše kvalitete…
*Luka: “Trening mora nuditi terapevtske učinke, ne pa poškodovati telesa. Individualno mora biti prilagojen, zato sva z Davidom opravila trening za moč, ki mu bo pomagal pri teku.
Najprej sva se preko dihalnih vaj osredotočila na aktivacijo stabilizatorjev trupa in hrbtenice, ki so nama kasneje tekom vadbenega programa ob izvajanju zahtevnejših vaj prišli še kako prav. Cilj je bil z izdihom spustiti “štrleča” rebra “navzdol in noter”, vdih pa usmeriti v spodnji del telesa in ne v vrat…
Ko sva s pravilnim dihanjem – na katerega smo na poti odraščanja vsi bolj ali manj pozabili – “resetirala” medenico in se spravila v “nevtralni položaj”, sva začela.
Najprej sva enonožno dvigovala medenico, kar je enkratna vaja za tekače, saj skrbi za asimetrično moč telesa, krepi zadnjične mišice ter aktivira ostale skupine mišic, ki so dandanes pri človeku skrajno zapostavljene.
Leže na hrbtu sva naredila še “drsenje z rokami za glavo potleh” – komolce, ramena in dlani sva potiskala k tlem in aktivirala hrbtne mišice, ki so zaradi sedečega načina življenja pravtako neaktivne.
Zatem je sledil glavni del treninga: bulgarski enonožni počepi, skleci, TRX veslanje, medvedje plazenje in stranski “plank” na kolenih z odmikom v kolku. Vse skupaj 3 kroge.
Voilà!“