SLAB ZAČETEK – DOBER KONEC (TEDNA)

Mah, sej bo. Mene že ne bo zvilo!

…sem si mislil prejšnjo soboto, ko sem začutil, da me nekaj začenja grabiti.

Uporniško sem v torbo zabasal vso opremo in šel vseeno igrat tenis, prepričan, da me bo ura švicanja rešila pred bližajočim prehladom oz. bolj verjetno virozo.

V nedeljo sem se zbudil z oteklim grlom, polnim nosom smrklja in težko glavo. 

“Preventiva” ni uspela in vedno znova opažam, da me enkrat na leto zagotovo zvije in farmacevtskim firmam takrat naredim kar nekaj prometa. 

Cel teden sem sipal lekadole, dalerone in se nacejal s čajem, spil tudi par limonc in nula-tri šnopca, da bo ozdravitev zagotova ter hitra.

Pa ni prišla. Tečen sem bil sam sebi (kaj šele ostalim!), moral po obrokih odležat ter se z zoprno virozno stvarjo “spopasti” na miren način. 

V življenju res nič ne gre na silo in čez zdravje ga ni.

Ko boleham, se mi take modrosti ves čas svalkajo po glavi. Ko pa ozdravim, na njih spet pozabim, zato sem si tokrat stvar zapisal! 

. . .

V petek sem bil že bolje, vikend pa se je lepo začel in se tudi zaključil. 

Tokrat smo imeli na obisku Japon(s)ko in v pristnem vzdušju smo obujali v preteklosti stkana prijateljstva, ki tako kot zdravje – ogromno štejejo in jih ne gre zanemarjati… 

Nismo le čvekali, uspeli smo najti nekaj časa tudi za to, da smo ji razkazali največje slovenske turistične atrakcije:

Obiskala je Moravče ter s pogledom premerila Limbarsko goro v daljavi, se povzpela na Zg. in Spodnjo Javoršico (s fantastičnim razgledom), bila na Gradiškem jezeru, v Eco Resort-u v Kamniku ter se načudila ostalim krasnim destinacijam, med katerimi je bil tudi Ptuj. 

Slovenija jo je s svojimi naravnimi talenti zopet očarala, iskanje slovenske parcele, ki bo imela nekoč lično urejen japonski vrt, pa je sedaj samo še vprašanje časa. 

Upam, da to ne bo že kar takoj, saj bi bilo pred tem primerno in vljudno v deželi samurajev… …vrniti obisk. 🙂