Danes so najbolj priljubljene knjige tiste, ki ponujajo metode in nasvete za samopomoč, podobno je s seminarji in delavnicami, na spletu pa ne manjka (terapevtskih) programov in treningov, ki obljubljajo osebnostno rast.
To področje z razvojem nevrologije dobiva tudi konkretno znanstveno podlago in zato postaja zanimivo pravtako za tiste, ki se namrščijo, ko slišijo za pozitivno psihologijo, angelske teorije, karmične diagnostike, reiki, kristalne terapije, (bio)energetska zdravljenja…
Povpraševanja ne manjka in industrija osebnostnega razvoja doživlja pravi razcvet, do tu pa smo prišli zato, ker brezhibna izkušnja odraščanja ne obstaja in je bil vsak od nas v otroštvu (vsaj malo) “zašuštran”.
Starši in odrasli so seveda dali vse od sebe, se po svojem najboljšem znanju trudili, da bi nam bilo lepo, a še vedno so nas premalokrat, v redkejših primerih pa prepogosto, (po)hvalili; želeli, naj se smejemo, ko bi za nas bilo najbolje, da se zjokamo (ali obratno); nas svarili, ko to ni bilo nujno ter nas pustili brez opozorila, ko smo ga najbolj potrebovali; nam dajali vso pozornost, ko te nismo rabili, in ostali brez nje, ko smo po njej hrepeneli…
Razvoj zdravega občutka lastne vrednosti je zato izjemna redkost in pozitivno mnenje o sebi, ki ne temelji zgolj na primerjavi z drugimi, težko najdemo. Zavedanja in ljubečega sprejemanja lastne neperfektnosti, lastne običajnosti (in ne pomembnosti!) v odraščajočem človeku skorajda ni.
Od samega začetka se borimo z občutkom manj- ali ničvrednosti ter se podrejamo iluziji, ki pravi, da (še) nismo dovolj dobri, da (še) nismo nečesa vredni in da nam (še) nekaj manjka.
Vse to so idealni pogoji za začetek “tekme”, v kateri se na vse načine trudimo, da bi svoje manjvrednostne občutke in skrhano samopodobo nadomestili oz. “priigrali” s kopičenjem materialnih dobrin, vpliva, moči, intelektualnosti, estetike, ideoloških prepričanj in tudi z “vzpenjanjem po lestvici osebnostnega razvoja”, ko/če v tem vidimo le odkritje lastne “edinstvenosti” in s tem ponovno nekaj, kar nas bo ločevalo od drugih…
Naš ego je v obrambni preži pripravljen storiti vse, da bi se izognil bolečini, ponižanju in občutkom zavračanja. Je “preračunljivec” in mnogi pristopi osebnostnega razvoja so mu pri tej vlogi lahko v pomoč, saj ga dostikrat učijo veščin, ki zgolj pripomorejo, da se še bolj oddaljimo od svojih neprijetnih plati, s tem pa poglabljamo iluzijo o tem, kdo naj bi bili.
Naše srce in dušo maksimalno razbremenimo ter na ta način zares osebnostno zrastemo šele takrat, ko smo zmožni sprejeti dejstvo, da nismo nič tako zelo posebnega in da nas táko lastno dojemanje le ločuje od vseh ostalih.
Sprejeti lastno (pomanjkljivo) humanost ter navadnost in se srečati z delom sebe, ki podpira našo skrhano samopodobo, pomeni (od)rešitev, ki nam pomaga, da globoko zadihamo, se prizemljimo, s tem pa odženemo potrebo po kakršnemkoli “tekmovanju“.
Ko stopimo v ta neproblematični prostor, kjer nam ni treba ničesar več “skrivati” in “braniti”, se ustvari sproščenost in z njo nov občutek moči.
Sprejetje svojih največjih strahov, slabosti, sramu, občutka krivde ter zavedanje, da nismo tako pomembni, nam začne odpirati vrata v popolnejši in bolj resničen svet. Postanemo ponižni, človeški ter kot take končno začenjamo sprejemati tudi druge, na ta način “osebnostno razviti” pa začnemo obračati svet na bolje…