MOČ MISLI

Vem. Izbral sem zlajnan naslov, ki se ga poslužuje tisoče člankov, tisoče knjig ter gre nekaterim na živce.

Na živce jim gre, ker (še vedno) verjamejo, da življenje pač je, takšno kot je, in da kot posamezniki ne morejo storiti ničesar, kar bi ga spremenilo in obrnilo na bolje.

Vse v zvezi z mislimi, razmišljanjem ter ustvarjenimi prepričanji, se jim zdi navadna puhlica, s čimer sebe avtomatsko razorožijo in se opeharijo vsakršne prave možnosti za napredek.

Takšni miselnosti pravimo, da je toga in toga miselnost nas na milost in nemilost “prepušča” svetu, naše spodletele poskuse v prizadevanju za boljšim pa pretopi v našo zakoreninjeno identiteto, ki se pogosto opira na namišljene trditve, kot so: “ne morem” “ne gre mi” “to ni zame” “sem vedel, da to nisem jaz”.

Kup samopomilovanja, ki nikomur in ničemur ne koristi, ter prikrivanja naše resničen narave, s katerim zgolj odpiramo vrata v prostor, kjer nočemo biti.

Šele ob grenkem spoznanju te resnice se začnemo opirati na alternativo, ki ji pravimo prožna mislenost.

Prožno miselnost in z njo moč misli pa vklopimo, ko v tem, da smo tu zaradi vseživljenjskega učenja, vidimo priložnost in se sprijaznimo z dejstvom, da so napake nujne in neizbežne ter da se samo prek njih lahko izboljšujemo, razvijamo, širimo zavest…

Iz tega sledi, da ni važno, kdo smo danes. Važno je to, kdo želimo postati in kako prizadevni – močni v mislih in posledičnih dejanjih – smo pripravljeni biti, da bi se to res zgodilo.

. . .

“Če znotraj nimamo sovražnika, nam sovražnik zunaj nič ne more.”

Avtorja tega reka ne poznam, vem samo to, da je še kako odločno stavil na naslov tega zapisa in ga s tem prikladno obnovil.

Upam, da ne gre komu na živce.