“SODOBNEŽ”

Se počuti ekstra fajn, a čez pet minut več ne. 
Vidi stvari jasno pa v hipu spet vse temno je.
Hodi pokončno, a je kmalu spet sklonjen.
Zdaj suveren, čez minuto s plašnostjo zapolnjen.

Vstane. Oči široko odpre. Stopi v nov dan.
Se zlekne. Oči so težke. Utrujen je, zaspan.
Čaka »svoj moment«. Vse štima, se veseli.
Stvar končana. Minuta slavja. Že naprej drvi.

Je zadovoljen in počaščen. Ljudje ga hvalijo.
Malo mimo ustreli, v hipu nanj več ne stavijo.
Ga prime, da med zvezde poletel bi in zasvetil.
Pa nič ne bo, saj z dvomi se totalno je zaslepil.

Nenehno v razpoloženju niha in pri telesni teži.
Se krohota na polno, ko ni sekerancije na preži.
Naredi obrat, vstran pogleda – že ga nekaj zmoti.
Često obupan in v nepojasnjeni nervozi se zaloti.

Ne vidi celote in lastne majhnosti ne priznava.
Namesto, da spregledal bi, raje šesti čut uspava.
Zbegan je in izgubljen. »Kam naša pot sploh vodi?«
Prepričan, da obstaja nekaj več, še kar tiči v zablodi... 

Takih rim bo še veliko, preden mu postane jasno, 
da to, kar zdaj doživlja, je namreč zgolj začasno. 
Prišel bo dan, ko nehal bo iskati in se bo zbudil.
V povezanosti z vsem ne bo hitel in nič zamudil.