Tisoče fotk, stotine posnetkov, kup muzike in ena sama dilema:
Kaj zaboga od vsega skupaj uporabiti in kako zmontirati zadevo, da bo privlačna za oči ter da bo pri naši končni publiki privlekla na dan prave spomine ter pritisnila na točno določene “emocionalne gumbe”?
Če ste se že kdaj spravili k montiranju foto/video prezentacije oz. filma za svoje domače, zase, za širšo publiko ali kar tako, potem veste, o čem govorim.
Stvar zna biti dolgotrajna in izčrpljujoča, poleg tega pa se (če smo vsaj malo perfekcionisti) ves čas ukvarjamo z vprašanjem, ali bo odziv gledalcev na naš končni izdelek sploh tak, kot si ga želimo.
Ne glede na to, za kateri produkcijski nivo gre (domači, amaterski ali profesionalni), je filmsko ustvarjanje pogosto zelo težaško delo, a hkrati skrajno izpolnjujoč, navdušujoč, združujoč ter poučen proces.
Grega mi je omenil, da so idejo (zgodba, liki, scenarij, vadba prizorov etc.), za film Dolžnik razvijali lansko leto od februarja do maja po dve uri tedensko, jo nato pod velikim časovnim pritiskom lovili v objektiv kamer (brez prestanka, non-stop!) en celoten vikend ter za kasnejšo montažo porabili še ure in ure…
Ljubezen do kreativnega izražanja je premagala vsak odpor do težaškega dela, ki ga ta s seboj nosi, in nastal je krasen trinajst minut trajajoč film, ki je pred vami.
Bravo!
& …vabljeni k ogledu!