Sredi tedna, ko sem šel po opravkih, sem nanj naletel povsod: v trafiki, v knjigarni, na pošti, ob prehodu za pešce, na avtobusni postaji, povsod.
Ob prihodu domov sem se začel spraševati, od kje ta zlodej, in nastal je ta zapis.
. . .
Vsak dan na trg “uresničevanja človeških želja” pride kak nov tehnološko dovršen produkt in sveža, do potankosti izpiljena, storitev oz. usluga.
Vsak dan se na področju oskrbe našega zdravja in počutja pojavi nova (revolucionarna) možnost, rešitev in izbira več.
Vsak dan nas sreča gmota novih informacij o tem, kako si lahko poenostavimo, popestrimo, izboljšamo in obogatimo naše zemeljsko bivanje.
Vsak dan nam okolica za “zagotavljanje naše sreče” (po)nudi nekaj VEČ.
To nas dela razvajene in, kot kaže, je vse to crkljanje brez pravega učinka, saj prisotnost tarnanja, negodovanja in malodušja v današnji družbi niti malo ne popušča.
Ne rabimo pretirano napenjati ušes in jih v svet usmerjati pod točno določenim kotom, da nam to postane jasno.
Na vsakem vogalu lahko slišimo, da je še vedno prav okolica (on, ona, oni, to, ono…) tista, ki nam onemogoča, da bi imeli dovolj časa, svobode, financ, dobrega počutja, ustreznega partnerja, zdravja, zadovoljstva, miru, sreče in ravno prav kilogramov…
Na kratko – jamranju ni konca ne kraja in razlog za to je preprost:
Nanj smo navezani in imamo ga radi, saj je enostavno in ne zahteva nobenega truda ter nobene “zoprne” spremembe pri našem pristopu do vsakdana.
. . .
Lažje je namreč razpredati o tem, da nimamo časa, kot pa, da bi si (na novo) postavili prioritete in reorganizirali naš dnevni red aktivnosti.
Lažje je sanjariti o vitalnosti, kot pa zdravo jesti, se več sproščati in pogosteje migati.
Lažje je udrihati čez ekonomijo, kot pa varčevati, zamenjati službo/kariero, pridobiti dodatno delo in/ali premišljeno ter neimpulzivno nakupovati.
Lažje je očitati, obsojati in (raz)obešati nos, kot pa se pogovarjati in pogovoriti.
Lažje je za svojo zamudo kriviti gužvo na cesti, kot pa iti prej od doma…
V glavnem – veliko lažje se je pretvarjati, da smo nemočni, nezmožni, nevredni, kot pa prisluhniti in upoštevati edino resnično dimenzijo nas samih, ki sanja, upa, želi, čuti in ve, kaj je za nas prav, dobro in zaželeno.
. . .
Zavreči prepričanost v svojo nemoč, nezmožnost in nevrednost je najbolj nagrajujoča poteza, kar si jih lahko zamislimo, a hkrati najbolj strašljiva in zoprna, zato se tako malo ljudi zanjo odloči.
Dobra novica je, da nam je vsem na voljo in da je samo od nas odvisno, ali se bomo z njo spoprijeli ter le na ta način res ZAŽIVELI in s tem obrnili svet na bolje – brez jamranja.