SKRAJNI ČAS JE…

Sredi sobe stoji škatla. Velika kartonasta škatla.

Njen namen?

Vsak dan me spomni na to, da vanjo odlagam stvari (cunje, spominke in ostalo šaro), ki jih ne rabim, mi več ne služijo oz. v moje življenje ne prinašajo nobene dodane vrednosti ali globljega pomena.

. . .

“Razstrupljanje” bivalnega prostora v samem štartu ni bil noben žur, saj sem se prvič v življenju praktično in sistematično spoprijel s pojmom materialne navezanosti.

Pri (skoraj) vsakem predmetu, ki mu je bila sojena izločitev, sem samega sebe vztrajno prepričeval, naj tega vendar ne naredim ter za to iskal vse možne argumente.

A bolj ko sem se zazrl vase, bolj jasno mi je postajalo, kako plehka je večina argumentov bila in kako očitno je, da se materialni svet pravzaprav lasti mene in ne obratno.

. . .

Če si dovolimo in vzamemo svoje materialno premoženje svojo kramarijo pod natančen drobnogled, šele vidimo, kako malo je v bistvu materialnih stvari, ki jih resnično rabimo, ki nas navdušujejo in ki imajo za nas nadvse globok pomen.

Vse ostalo je zadušljiva šara, zaradi kupičenja katere nikoli ne bomo bolj sproščeno, lahkotnejšega koraka in z večjim občutkom sigurnosti (za)korakali po tem svetu.

. . .

“Življenje je res preprosto. Zakaj se vedno znova trudimo, da ga zakompliciramo?” pravi 2500 let star pregovor*.

Zgleda, da od takrat naprej vestno kopičimo stvari, pri tem pa še bolj vestno pozabljamo, kaj nam to prinaša.

Kombinacijo svobode in enostavnega življenja, ki si jo vsi želimo, zagotovo ne.

. . .

Zato pa…

…vse kaže, da je res skrajni čas za škatle.

Sploh ni pomembno kakšne. Le ogromne naj bodo! 🙂



*Konfucij