Ni bilo kul, če je petarda počila šele potem, ko je padla na tla. Po prižigu in preden si jo zabrisal stran od sebe, si jo moral v rokah držati tako dolgo, da je njen čas poka nastopil v zraku… To, in samo to, je bilo res kul!
Kakšni osli smo bili!!! Moja pobalinska rit in nekaj fantov iz soseske.
Če bi šel lahko nazaj v čas, ko sem se z vrstniki skrajno nepremišljeno igral s paličastimi porcijami smodnika, bi sebi in ostalim prisotnim osnovnošolskim frajerčkom, najprej eno krepko primazal.
Ko bi dobil svojo/njihovo kompletno pozornost in poslušnost, pa bi jim razložil, da to, kar počnejo, ni niti malo KUL, ampak nekaj najbolj butastega, okolju škodljivega in (sebi-)nevarnega hkrati!
A kar nekaj decembrskih obdobij sem preizkušal srečo in bil prepričan, da pravega prazničnega vzdušja brez pokanja (petard) ni.
Streznil sem se in svoj odnos do vsega skupaj obrnil na glavo šele tistega večera, ko sem prestrašen izvedel, kaj je igračkanje s smodnikom povzročilo osebi, ki sem jo poznal.
Žalostna novica je bila povod, da se je v meni za vselej zasejal odpor do prazničnega dvigovanja decibelov in petard nikoli več nisem prijel v roke. Zadnja leta še ognjemete s težavo toleriram in bi najraje videl, da jih ni.
Vsa ta streljaška zdraha za seboj pušča nesnago, smrad, je seveda nevarna – ne glede na to, kako stvar obračamo in jo opravičujemo – ter ni zastonj. Za povrh pa povzroča in/ali krepi človeški stres ter ima podoben vpliv, pogosteje še veliko slabši, tudi na živali.
Na pragu 2019 smo. Zakaj, skupaj z našimi zanamci, ne prerastemo že enkrat te oslarije s pokanjem? Koliko nezgod, nelagodja, malodušja, stresnih situacij za ljudi in živali je še potrebnih, da se to zgodi?
. . .
No, če pa nam je že toliko do ropota, potem predlagam, da te dni (in naslednje) ne poka smodnik, ampak pokamo mi sami – od dobre volje ter smeha…
To šteje. To je res KUL!