Robot, ki kuha pašto. Kovček, ki ti na popotovanju sledi sam od sebe. Vadbeni program, ki te pripelje do ‘sikspekov’ v treh tednih. Seminar na temo samomotivacije. Fascinantna dejstva o človeškem spominu. Sponzoriran oglas za županskega kandidata. Še en sponzoriran oglas za županskega kandidata. Še en sponzoriran oglas za županskega kandidata. Novica o prometni nesreči. Selfie z vsemi možnimi ‘lepotnimi filtri’. Video posnetek o mačku, ki dela prevale. Fotke ravnokar pripravljenega obroka hrane. Fotke z dopusta. Recept za čokoladne mafine – brez moke, brez jajc, brez čokolade (?)…
Kam naj sedaj usmerim svojo pozornost? O čem naj razmišljam? Kako naj se obnašam? Kaj naj grem sedaj počet??? Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!
Samo trikrat sem zaskrolal po ekranu odprtega fejsbuka pa evo: koliko izbire!!!
. . .
Bravo, Albert Camus! Prav si imel, ko si dejal, da je življenje seštevek vseh naših izbir.
Dnevno se res z njimi srečujemo v prav vsakem trenutku.
Ne samo na spletu, ampak tudi, kadar se ubadamo z delom/hobiji, z ljudmi, z delom/hobiji in ljudmi hkrati ali sami s sabo, imamo vedno na voljo paleto izbir o tem, kaj/kako bomo nekaj naredili/počeli, kako odreagirali/se odzvali, katerim mislim, idejam, občutkom se bomo predali in jim sledili.
V.E.D.N.O. I.M.A.M.O. I.Z.B.I.R.O. [Številni stavki v tej vrstici naj bi poudarili težo zapisane resnice.]
Ne me basat! Kakšna super-moč, sposobnost, zmožnost je to in kako preklemansko fino bi si lahko urejali življenja, če bi se te lastnosti, ki je enaka vsem, pogosteje zavedali.
A se to seveda ne dogaja, kar ni nobeno noro presenečenje.
Kaj je potem tisto, kar nas napeljuje k temu, da se vedno znova zgubljamo in nismo v razmišljanju ter dejanjih to, kar bi lahko bili? Kaj nas ovira, da ne zaznamo tega trenutka v svoji polnosti in ne spregledamo vsega, kar nam ponuja? Kaj nam preprečuje, da bi na zemeljski obli dobro izbirali oz. se nenehne možnosti izbire sploh zavedali?
Odgovor bi prav lahko bil:
Kljub spoznanju, da živimo v svetu ‘akcije in reakcije‘, vseeno dovoljujemo, da nam 98% življenjskih okoliščin ureja naša podzavest, ki jo ustvarja grmada zakoreninjenih miselnih vzorcev (naših prednikov), (ne)prijetnih spominov iz otroštva in prejšnjih življenj, če stavite tudi na njih, ter nečimrna izmišljena zgodba o tem, kdo smo, ki smo jo leto za letom pomanjkljivega zavedanja sestavljali.
Vse se odvija avtomatsko.
Miks prepričanj, občutkov in spominov iz preteklosti buta iz nas na vsakem koraku, piše naš vsakdan, kroji naš odnos do življenja in riše našo življenjsko pot.
Le redko se zares ustavimo, zadihamo, se zavemo lastnega prostora in časa ter vseh priložnosti, v katerih bi lahko k določeni stvari pristopili (z omenjenim miksom) neobremenjeni, na nov način in sveže, bolj pogumno, manj odrezavo, lahkotneje, bolj zagnano ali sploh ne, skratka – po naše.
. . .
Očitno postaja, da za bogato in pravih izbir polno življenje rabimo dvoje.
Najprej se moramo losati 1000 in 1 štorije/fiksne ideje/lažnega prepričanja o sebi, o vseh ostalih in vsem ostalem, zatem pa vse to nadomestiti z enim samim scenarijem in mu vsak moment, dan za dnem, mesec za mescem zvesto slediti.
Kaj ta scenarij je?
Naša predstava o življenju.
Predstava, v kateri so dejanja spisana tako, da jasno izražajo naša lastna neokrnjena prepričanja, naše lastne skrite želje, naše lastne vrednote, naš lasten sklop prioritet in način našega lastnega doprinosa k boljšemu svetu.
Ko RESNIČNO VEMO, kam se podajamo in zakaj, je možnost izbire precej bolj očitna in hkrati veliko bolj enostavna.
Še skrolanje po spletu nam v takem primeru ne more priti do živega. 🙂
Sr(e)čno.