DVE LETI NAZAJ…

K verzom se že dolgo nisem usmeril.

Res dolgo v rime ničesar zapakiral.

Pa ne bom se že na začetku obiral,

pohitim, da ne bom se komu zameril.

 

O skrivnosti življenja je tisti dan pel.

Nekje iz globin se je vil njegov glas.

Pravil, kaj lahko in česa ne bi smel.

Modrina pripovedi ustavila je čas.

 

Navdušen sem bil in prevzet. Pika.

Si želel izvedeti, kdo je ta gospod.

Šel na splet. Videl, da je vsepovsod.

Spoznal, da ga v bistvu cel svet vika!

 

Poslušanje njegovih del je doživetje.

Skozi njih pronica mistika življenja.

Dotika se vsega: lepega in trpljenja.

V spokojnosti besed ponuja zavetje.

 

Poslovil se je. Odšel iz tega planeta.

A glas še kar doni in duše osvobaja.

Spomin nanj živ in nesmrten ostaja.

Njegova pesem še zdaleč ni izpeta.