NA ROBU MARMORNATE PLOŠČE

Ne vem, če se spodobi, ampak usedel sem se kar na rob marmornate plošče.

Popravil sem par cvetlic v šopku, da so ponosno segale v nebo. Pest belih kamenčkov, ki jih je raznesel zadnji dež, pomedel nazaj na svoje mesto. Se zazrl v številke, v tisti pomišljaj vmes, v izstopajočo fotografijo.

Nepremično sem strmel vanjo in v lastni tišini izrekel nekaj besed. Zdelo se je, da so bolj namenjene meni kot pa osebi na fotografiji, ki mi je odločno vračala pogled in me navidezno tolažila. V tistem trenutku se je name naselil poseben mir. Nasmejal sem se in vstal ter se počasi odmaknil stran od groba…

. . .

Pokopališče neredno obiskujem oziroma to naredim zelo poredko. Na rajne pomislim sam pri sebi in se raje na ta način z njimi (po)družim. Zdi se, da se na pokopališču pojavim predvsem zaradi sebe in tedaj, ko se moram, ko je za to čas.

Obisk tega kraja me skrivnostno predrami in omogoči, da se na ta svet ozrem z drugačnega zornega kota. Obremenjujoče misli, ki so navadno same sebi namen, odplavajo stran. Preizkušnje, ki me pestijo, in (vsaj po mojem mnenju) nezavidljive okoliščine, v katerih se nahajam, zbledijo.

Med grobovi rajnih zagonetke tega sveta nekako izgubijo svojo težo in ponovno globlje ter lažje zadiham.

Vsi vemo, da bomo nekoč umrli in zapustili to obliko življenja. Brez izjeme. Ti, jaz, vsi mi. A še vedno smrt obstaja zgolj kot koncept/ideja v naših mislih (in nekje daaaaaaaaaaaaleč stran) vse dokler se z njo osebno ne soočimo.

Kot resnična zavest tukajšnje minljivosti v naše življenje vstopi šele tedaj, ko potrka na vrata komu od naših bližnjih ali (predvidevam…), kadar sami odštevamo poslednje zemeljske dneve, ure, minute.

Smrti, še posebej tu na zahodu, ne priznavamo najraje. Obračamo se stran od nje, ker nas plaši. Zanika jo mladina in tudi starejši. Ni torej presenetljivo, da taka družba postane površinska in plehka. Zunanje pojavne oblike stvari in dogodkov so edino, s čimer se ukvarja in za kar jo skrbi.

Z zanikanjem smrti življenje izgubi svojo globino.

Na zadnji zemeljski postaji – pokopališču – pa se je težko sprenevedati. Ko se na  nagrobnikih zazremo v tisti pomišljaj med številkami, ki simbolizira tukajšnje bivanje, smrti ne moremo več zanikati. Priznamo njen obstoj in sprejmemo dejstvo, da je naše telo minljivo in da lahko izgine vsako minuto.

Kaj smrt dejansko je? Kakšen je njen namen?

Takšna in podobna vprašanja postanejo nekaj čisto naravnega. Med nami samimi in konceptualnim dojemanjem smrti se ustvari vrzel – občutek praznine, ki na skrivnosten način globoko pomirja. V hipu se nam intimna ugibanja o tem, ali je smrt res mogoče le vpogled v druge dimenzije našega obstoja, ne zdijo več čudaška, nesprejemljiva, tabu.

Zgodi se še nekaj! Nekaj zelo pomembnega…

Sprehod med nagrobniki v nas vklopi navidezen odštevalnik časa. Brezpogojno spoznanje, da so nam šteti dnevi, sproži edino in zares pomembno skrb: izbrskati skušamo odgovor na to, koliko se v življenju upravičeno obremenjujemo in s čim.

ZBUDIMO se ob vprašanju – ALI RES ŽIVIMO? Srce končno preglasi razum in zelo verjetno je, da se intelektualne razlage o naši identiteti ter funkciji/vlogi na tem svetu krepko zamajejo.

Za moment se osvobodimo vse miselne navlake in prebode nas vest, da se prav zares nimamo ničesar bati, če poslušamo svoje srce in delujemo po njegovem nareku. Kakršenkoli strah, prizadetost, razočaranost ali obsojanje izginejo iz naše percepcije življenja.

Umetno ustvarjena družbena merila postanejo karikatura sama sebi, vpogled v življenje poenostavljen in globok, površinskost dnevnega dogajanja prepoznana in nepomembna. Na kraju, za katerega pogosto pravijo, da je območje z največ neizkoriščenega človeškega potenciala, zopet zaživimo. Povrne se volja do življenja.

. . .

Že ptice na nebu dan danes pojejo o tem, da moramo poslušati glas svojega srca oz. intuicije, če želimo pridobiti lastno življenjsko izkušnjo in ne izkušnje, kakršno za nas predvideva in predpisuje naša okolica.

Priznavati smrt, razmišljati o njej, se o njej pogovarjati in občasno obiskati pokopališče ni torej nič manj pomembno kot veseliti se rojstva, pihati v rojstnodnevne svečke in obiskati novorojenca. Krepitev zavesti o tukajšnji minljivosti izostri (po)sluh za šepet srca in na mističen način v nas ponovno naseli živost.

Zopet prikobacamo na ta svet.