442 DO BEOGRADA

Ta komad izvaja Bajaga. Dober je in v kontekstu tega zapisa – prejšnji teden sem bil namreč s klapo v prestolnici Srbije.

Olimpijsko razpoloženje prav vsakega posameznika v družbi, mojstrsko izbrana destinacija izleta in božansko vreme so zajamčili nepozaben vikend, ki je bil hkrati čudovit in pester (v vseh ozirih).

. . .

Preden sva se usedla* v njegov avto, je, skoraj prisežem, na svojem mobilcu gledal porniče. Teden dni kasneje lahko samo ugibam, če ni bil ravno to, da sva ga ‘zmotila’ pri njegovem sprostitvenem delu večera, povod za dogajanje, ki je sledilo…

Pripasala sva se.

Jaka mu je povedal naslov.

Taksimeter črnega in že na pogled ‘zlobnega’ BMW-ja se je vklopil.

Odpeljali smo.

Ne! Premilo, premilo rečeno… Odrohneli smo!!!

V prvih 50ih metrih(!) je najin (ne)sojeni beograjski taksist v polkrožnem zavijanju na glavnem križišču izsilil ves promet, ki nam je šel naproti. Srčni utrip mi je v momentu ruknilo na rekreativnih 120/min (zatem pa še višje). Začela se je ludnica!

Takoj sem vedel, da bo to ena najbolj neizprosnih (taksi) voženj, ki sem jim bil in jim bom kdajkoli priča.

Na milimeter smo se napopali za avto na naslednjem križišču (svetila je rdeča in je po mojem bila edina, ki je nismo prevozili). Poteka vožnje sploh nisem registriral. Zdelo se je, da izvajamo teleportiranje. Adijo pamet(!) oziroma: vsakršna trohica zdravih pomislekov je očitno že prej ta večer v begu zapustila najinega šoferja.

Zajel sem sapo in ksiht mi je (predvidevam) prelila bledica,  saj takšne manevre za volanom/v prometu/med vožnjo, ne prebavljam, a tedaj se je vse skupaj šele začelo – po polnem gasu je model (Pobesneli Max bi lahko bil njegov vajenec) začel stiskati na vsakem zavoju in ravnini.

V prvih nekaj sto metrih prometne agonije sem se začel poslavljati od tuzemskega življenja, se v mislih zahvaljevati za vse, kar sem lepega doživel, in prepričan sem, da je Jaka na sedežu spredaj počel isto.

Most prek Save, ki se še zdaleč ne bohoti z brezhibno asfaltno preplastitvijo in na katerem je bilo v tistem trenutku precej avtomobilov, smo prečkali pri 170 km/h!

Nadangel Gabriel mi je že stiskal petico, bogami! Sv. Peter pa mi je že mižikal in pripravljal welcome drink. Vse skupaj je na uč precej dobro zgledalo, a priznam, da za slovo še nisem bil pripravljen… 36 jih imam, madona! Pa foter sem – ne ga srat!

Tudi na lokacijah, kjer se po vseh fizičnih zakonih ni dalo, je srbski Ayrton Senna našel pot med avtomobili, da bi (le) ohranjal povprečno hitrost, ki je bila primerna za profesionalno dirkališče in ŠE ZDALEČ ne sprejemljiva niti najmanj varna za ceste javnega značaja.

Po nekaj minutah v taksiju sva z Jakom postala otopela. Noriji na cesti ni bilo konca.  Vdala sva se in sprejela, kar nama je življenje ponujalo oz.  – bolj verjetno se je tisti hip zdelo – jemalo.

V stanju delirija in presenečena, da sva še vedno med živimi, ko sva zagledala ulico, na kateri je bil naš hotel, sva Senni v en glas zaječala: “Tu smo! Ustavi!!!”

Jes! Res je ustavil, a že sam njegov (sumljivo steklen!) pogled nama je govoril, da bo za vožnjo brez vsakršnih ugovorov treba odšteti znesek na (HUDO NAVITEM!!!) taksimetru. Zmedeno ubogala sva ga tudi, ko nama je govoril, kako morava izstopiti iz avta… Jaomeni!

Ko sva zapustila štirikolesnik smrti, sva se pogledala v oči in si brez besed, popolnoma telepatsko, pritrdila, da ta dogodek zagotovo ne bo šel nikoli v pozabo in da bo od zdaj najin konkreten opomnik na to, kako ZELO je lahko tuzemsko življenje kratko in kako ZELO smo lahko veseli, da ga živimo…dokler ga.

. . .

Popravljam se:

Olimpijsko razpoloženje popotniške družbe, božansko vreme in TAKSIST so soustvarili čudovit in v vseh ozirih pester pretekli vikend!

Ulica Knez Mihailova, Kalemegdan, Terazije, Trg Slavija, športni objekti, živalski vrt, Hiša cvetja, Ada Ciganlija a.k.a. beograjsko morje, kjer je nastala naslovna fotka tega zapisa, jutranji tek ob Donavi, dobra (in poceni) jedača pa so naredili le še tisto ogromno piko na i našemu iZLETU.

. . .

Beograd da ali ne?

Absolutno in 100krat da, še posebej v dobri družbi!

Z opcijo javnega prevoza tamkaj pa po želji…. 😉

 

 

*Pretežen del ostale ekipe se je tisti večer odpravil na košarkarsko tekmo Partizan – Olimpija, ki jo je bil primoran spremljati s tribune Grobarov! Vsak dodaten komentar je tu odveč… Precej očitno je, da smo vsi člani odprave vzporedno in isti čas, le na različnih lokacijah srbske prestolnice, doživljali precej ‘katarzične momente’ … 🙂