FERTIK POLETJA?

Je bila prva stvar, ki mi je šla danes zjutraj po glavi.

Še preden sem odprl precej težke sobotne veke, sem zaslišal ropot dežnih kapelj. A nisem imel nič proti, saj so prinašale prijeten hlad, ki sem ga v zadnjih dneh že kar pogrešal…

V hiši je vladala tišina.

Spil sem kozarec mlačne limonade, si splaknil ksiht, popil kavo, si obul superge in pobegnil.

Rabil sem sopihanje, švic, ojačano bitje srca, stik z naravo, pogovor s samim sabo, zvok podplata, ki pride v kontakt s tlemi.

Rabil sem poživilo oziroma vrsto svobode, ki mi jo z garancijo prinaša le tek.

Štartal sem v smeri Tuštanja, zavil proti Češnjicam, prečkal center(!) Moravč, se v Soteski dvignil proti Sv. Mohorju in se z njega spustil proti Prikrnici.

V slabi uri sem bil spet pred domačim pragom – moker kot cucek, z dvema crknjenima mušicama v očeh, blaten po nogah, zadihan.

Zgoraj zapisano je cena, ki jo rade volje plačam, da me po tekaških kilometrih vedno znova preplavijo občutki spokoja, smisla in živosti.

Znesek, ki ga z veseljem poravnam, da se v meni zopet naseli poletje – ne glede na vreme.

Danes se je.

Ne vem, če bi se sicer spravil k pisanju… 🙂