Je bila prva stvar, ki mi je šla danes zjutraj po glavi.
Še preden sem odprl precej težke sobotne veke, sem zaslišal ropot dežnih kapelj. A nisem imel nič proti, saj so prinašale prijeten hlad, ki sem ga v zadnjih dneh že kar pogrešal…
V hiši je vladala tišina.
Spil sem kozarec mlačne limonade, si splaknil ksiht, popil kavo, si obul superge in pobegnil.
Rabil sem sopihanje, švic, ojačano bitje srca, stik z naravo, pogovor s samim sabo, zvok podplata, ki pride v kontakt s tlemi.
Rabil sem poživilo oziroma vrsto svobode, ki mi jo z garancijo prinaša le tek.
Štartal sem v smeri Tuštanja, zavil proti Češnjicam, prečkal center(!) Moravč, se v Soteski dvignil proti Sv. Mohorju in se z njega spustil proti Prikrnici.
V slabi uri sem bil spet pred domačim pragom – moker kot cucek, z dvema crknjenima mušicama v očeh, blaten po nogah, zadihan.
Zgoraj zapisano je cena, ki jo rade volje plačam, da me po tekaških kilometrih vedno znova preplavijo občutki spokoja, smisla in živosti.
Znesek, ki ga z veseljem poravnam, da se v meni zopet naseli poletje – ne glede na vreme.
Danes se je.
Ne vem, če bi se sicer spravil k pisanju… 🙂