Trenutno razmišljanje večine gre nekako tako:
»Mah, bom šel v Spar in nabavil. Tam so po 3eur. Zakaj bi dajal 4eur, če ni treba?«
Tule je odgovor, zakaj…
. . .
Oglasu velikega trgovskega centra ali znane verige trgovin se radi, hitro in brez pretiranega pomisleka predamo – na vrat na nos skočimo do prodajnih polic, zatlačimo v nakupovalno košaro želeno stvar, se zapodimo do blagajne.
Kadar pa na socialnih omrežjih ali kje drugje naš znanec/prijatelj/sorodnik objavi rezultat svoje lastne kreativnosti in vztrajnega dela svojih rok, pogosto dva, tri ali večkrat premislimo, če ga bomo pri tem (z ‘všečkom’, komentarjem, tel. klicem…) sploh podprli, kaj šele, da bi njegov izdelek ali storitev kupili.
V masovno in v oddaljenih krajih proizvedeno blago/pripomoček za opravljanje storitve ne (po)dvomimo, ob unikatnem izdelku svojega znanca, prijatelja, sorodnika pa nas hitro popade skeptičnost glede razmerja med kakovostjo in ceno ter poleg tega preprosto ne verjamemo (od kje nam to?), da mu pri razvoju popoldanske obrti/samostojne podjetniške poti lahko uspe.
A, če dobro pomislimo, naj bi v osnovi delali zato, ker radi delamo in ne zato, ker delati pač moramo. Torej so namere naših znancev, prijateljev, sorodnikov popolnoma upravičene.
Delo naj bi – poleg preživetja – prinašalo tudi notranje zadovoljstvo, uresničitev dušnega poslanstva (za tiste bolj poduhovljene), izražanje individualne kreativnosti, pomoč in navdih za okolico, izpolnitev otroških želja – vsaj nekaj ali (prek velike vztrajnosti in sreče) vse od naštetega…
In s cmokom v grlu se sedaj vprašamo, ali to v splošnem drži za današnjo družbo, se to res dogaja? Res delamo v prvi vrsti zato, ker nas naše delo navdušuje ter izpolnjuje in ne zgolj zaradi plačila položnic?
Hm?
No, da bi temu sčasoma res bilo tako, moramo Johanci, Francetu in Jožici brez prevelikega obotavljanja stisniti tisti »všeček«, jih spodbuditi pri njihovem delu in navsezadnje, če nam to odgovarja, hvaležno sprejeti, kar nam ponujajo, ter jih za to tudi pošteno nagraditi.
Če podpiramo malega podjetnika, s tem podpiramo sanje. Tudi svoje! Kar dajemo, namreč tudi prejemamo.